Prvonovembrski dnevi so napolnjeni s spomini na ljudi, ki smo jih imeli radi, a so odšli. To obdobje lahko vnovič obudi bolečino, ki smo jo čutili ob izgubi, lahko pa nam pomaga spopasti se z žalostjo na drugačen način. Ravno v tem času namreč nismo edini, ki čutimo otožnost, temveč z nami deli podobna občutja še marsikdo po svetu. Ob obisku grobov lahko spoznamo, da v svoji žalosti nismo osamljeni in da se morajo vsi ljudje na svetu soočati z izgubo. Vprašanje, zakaj je doletelo ravno mene, tako dobi odgovor. Zato, ker si človek, ravno tako kot drugi.

Moderno žalovanje

Čeprav se sliši morbidno, je v elektronskih časih lahko tudi svetovni splet rešitev. Ta nam omogoča izlivanje čustev in stike z ljudmi, ki temeljijo predvsem na pogovoru in izmenjavi izkušenj prebolevanja. To pa žalujoči človek najbolj potrebuje.

Ob smrti bližnjega lahko ljudi preplavijo občutki krivde in zanikanja, skratka intenzivne misli, zaradi katerih ne morejo spati. Njihova bolečina se lahko odraža tudi v razdraženosti in umikanju v osamo ali pa poiščejo uteho v hrani oziroma drugih zasvojenostih. Takemu človeku moramo stati ob strani, vendar ga ne smemo siliti v hitrejše prebolevanje. Sam bo povedal, ko bo pripravljen na pogovor in družbo. Če težave postanejo tako hude, da izgubi zanimanje za življenje, mora poiskati strokovno pomoč.

Šok, jezo, strah in jok ob izgubi pa kmalu nadomesti žalost, ki traja, dokler se posameznik ne sprijazni z dejstvom, da se mora od umrlega posloviti in mu pustiti oditi. Šele takrat se žalost lahko spremeni v otožne, a prijetne spomine. Proces prebolevanja je odvisen od posameznikove percepcije sveta. Kdor si že po naravi prilašča stvari, se bo težje sprijaznil z izgubo kot nekdo, ki se zaveda, da je vse v življenju minljivo in čas omejen.

Žalost nam pomaga preboleti in preživeti
Vsa čustva je treba spoštovati, predvsem pa žalost, ker ima pomembno vlogo v našem življenju. Ravno žalost nam pomaga, da se s fizično ali čustveno izgubo lahko sprijaznimo in se poslovimo od preteklosti in ljudi, ki so nas zapustili. Brez tega čustva bi bili ujeti v nezmožnosti preboleti. Žalost nam pomaga, da se obrnemo vase in se zavedamo prizadetosti in bolečine. Le ob zavedanju se lahko začne proces čustvenega celjenja. Če pa občutke žalosti potlačimo, bodo pozneje najverjetneje izbruhnili v hujših oblikah, kot so depresija, nespečnost, tesnoba, otopelost ali občutki krivde. Zavedajmo pa se, da proces žalovanja zahteva svoj čas in posledično dobršno mero podpore, potrpežljivosti in sočutja bližnjih. Ponavadi mora miniti vsaj eno leto, da žalujoči sam preživi vse praznike in letne čase.

Žalovanje gre h koncu, ko človek začne spet živeti v sedanjosti in misliti na prihodnost. Čeprav bo še vedno izpostavljen občasnim obdobjem potrtosti, pa se proti izgubi ne bo več boril. Zavedal se bo, da korak naprej in prijetnejše misli ne pomenijo pozabe, temveč prav spoštovanje do umrlih. S tem jim namreč damo vedeti, da bomo z njimi v mislih stopali naprej po naši življenjski poti.