Disleksijo prištevamo med specifične učne težave, ki se lahko pojavijo v različnih oblikah – od lažje in zmerne do močno izražene. A težave se ne kažejo le pri branju in pisanju. Pri večini otrok, mladostnikov in odraslih se težave kažejo v hitrosti predelovanja informacij, na področju kratkoročnega spomina, pri učenju in govorjenju jezika (tako maternega kot tujega), pri motoričnih spretnostih in pravilnem zaporedju, težave pa se kažejo tudi pri slušnem in vidnem zaznavanju.

Prepoznavni znaki pri otrocih so vidni že v predšolskem obdobju, vsekakor pa jih lahko opazite v prvih letih šolanja:

• Otroci z disleksijo do prvega leta starosti ne oblikujejo besed, govoriti pa začnejo pozneje kot njihovi vrstniki.
• S težavo si zapomnijo nove besede, za črke ne kažejo zanimanja in imajo težave z ritmom.
• Ko začnejo pisati, je njihova pisava grda, velika in neenakomerna, težave imajo s podpisovanjem, pri prepisovanju so pogoste napake.
• V besedah zamenjujejo zloge (namesto lokomotiva napišejo ali preberejo kolomotiva), izpuščajo ali zamenjujejo črke, tako da beseda dobi nov pomen (sveča – sreča).
• Obračajo števila (15 = 51) ali zamenjujejo vrstni red števk (245 = 254), zaradi česar so pogosto manj uspešni pri matematiki (kljub pravilnemu izračunu rezultat napišejo narobe).
• Imajo težave pri oblikovanju rim (pokažejo se okoli četrtega leta starosti) in si težje si zapomnijo pesmico.
• Ne morejo se naučiti zavezovanja vezalk (zaporedje dejanj).
• So pogosto zmedeni in niso sposobni prepoznavati prostorskih postavitev, imajo težave z orientacijo (tudi v znanem kraju ali prostoru) in pogosto zamenjujejo levo in desno, spodaj in zgoraj, sever in jug, pred in za …
• Najpogosteje se težave kažejo pri nalogah zaporedja (tako pri matematiki in slovnici kot pri vsakodnevnih rečeh). Otroci imajo težave pri postavitvi črk v abecedo, pri štetju ali pri naštevanju dni v tednu, mesecev v letu …

Otroci z disleksijo imajo bolj razvite ustvarjalne sposobnosti. © istockphoto

Bolj ustvarjalni
Raziskave so pokazale, da imajo starši otrok z disleksijo pogosto z motnjo tudi sami enake težave (lahko sicer manj izrazite ali skoraj neopazne). Prav tako so odkrili, da imajo osebe z disleksijo večjo desno hemisfero možganov kot tisti, ki disleksije nimajo. Prav to naj bi bil eden od razlogov, da imajo osebe z disleksijo bolj razvita področja, ki jih nadzira desna polovica možganov, torej šport, umetnost, mehanske sposobnosti, posluh, dobra intuicija in sposobnost ustvarjalnega reševanja problemov.

Disleksija ni lenoba!
Pogosto se dogaja, da učiteljice v šoli (po navadi tiste, ki s problemom niso seznanjene ali mu ne želijo posvetiti posebne pozornosti) otroke označujejo za manj inteligentne in bolj lene. Čeprav so otroci z disleksijo med poukom manj dejavni, imajo težave z branjem (zaradi česar so pogosto deležni zbadanj vrstnikov), težave z računanjem, spominom in počasneje rešujejo naloge ter teste, pa to ne pomeni, da so manj inteligentni ali celo leni. Prav tako počasnejšega reševanja testov učitelji ne smejo enačiti s tem, da se otroci nanj niso dobro pripravili ali da se niso učili. Otroci z disleksijo potrebujejo kar 50 odstotkov več časa za razčlenjevanje, razumevanje, priklic informacij, branje in črkovanje. Tisti, ki za reševanje nimajo dodatnega časa, ker se jim mudi, naloge rešijo slabše ali narobe, zaradi občutka neuspešnosti pa takšni otroci pogosto razvijejo odpor do predmeta, učitelja ali šole, kar lahko vodi v začaran krog, poln stresa in slabe samopodobe.

Za disleksijo je značilno tudi zrcalno pisanje črk in števk. © istockphoto

Prilagoditev šolskega sistema
Žal se pri nas starši otrok z disleksijo srečujejo z veliko težavami in zapleti. Pogosto se šolski program le s težavo prilagodi potrebam njihovih otrok, zato so starši ponavadi tisti, ki morajo otroku pomagati še bolj. Prosite učitelja, naj otoka ne sili h glasnemu branju pred celim razredom, preverjanje znanja pa naj, če se le da, zanj poteka v ustni obliki. Ker otrok piše počasneje, mu fotokopirajte zapiske sošolcev, učitelji pa naj učni program popestrijo z videovložki, slikami in miselnimi vzorci. Otrokom z disleksijo bi na šoli morali nuditi strokovno individualno pomoč, a žal to na nekaterih naših šolah še ni izvedljivo.

Odkrijte otrokov slog učenja
Otrok pomoč pri učenju potrebuje tudi doma. Čeprav ima težave pri branju in pisanju, ga ne silite k vsakodnevnim enournim vajam. Dovolj je že 10 minut vaje na dan. Odkrijte otrokov slog učenja, spodbudite njegova močna področja in mu pomagajte na najboljši način. Novo snov naj spoznava s pomočjo miselnih vzorcev, slik in barv (uporablja naj pisala različnih barv in debelin), otrok pa naj se uči v krajših enotah z odmori.

Kam po pomoč?
Čeprav se pri otrocih, ki so deležni intenzivne pomoči, razumevanja ter spodbude staršev in učiteljev, rezultati lahko hitro pokažejo z napredovanjem in razvojem potencialov, je disleksija motnja, ki nikoli popolnoma ne izgine. Če ste znake disleksije prepoznali tudi pri svojem otroku, lahko pomoč poiščete pri strokovnjakih v svetovalnih centrih, vzgojnih posvetovalnicah in na oddelkih za predšolske in šolske otroke v zdravstvenih domovih.