Slovenijo je pretresla izpoved, kakršne od znane igralke in nekdanje poslanke verjetno ni pričakoval nihče. Violeta Tomić je v avtobiografiji Ubogaj mamo in ne pozabi očeta pogumno in brez olepševanja razkrila grozljivo nasilje, ki ga je doživela kot mala deklica.

Namesto lahkotnih in svetlih spominov je Violetino otroštvo zaznamoval pogled na svetlikajoči se nož, s katerim je oče napadel mamo. Nož, kričanje in kri – veliko krvi. "To je moj prvi spomin na otroštvo," je zapisala. "Ta dogodek mi je za vedno začrtal pot, po kateri hodim, in način, na katerega se odzivam na okolico."

Usodno noč je opisala v knjigi, ki se bere kot scenarij iz najtemačnejšega filma: "Bila sem sama z babico, mama je bila v službi, stregla je za šankom /.../, oče pa je nekje popival s prijateljem. Spala sem že, bilo je blizu enajstih zvečer. Kar naenkrat me je babica opozorila na divje vpitje /…/. Kmalu zatem je v stanovanje planil pobesneli oče, ki je za sabo za lase vlekel mamo in jo zmerjal s kurbo.

Nasilne besede, ki jih je prestrašeno poslušala, so rezale globlje kot rezilo, ki se je zabliskalo v naslednjem trenutku: "Kar naenkrat se je v očetovi roki zabliskal ogromen nož in zamahnil je proti maminemu vratu. Mama je skušala odskočiti, a rezilo jo je doseglo. Na levem licu ji je zazijala globoka krvava rana. /…/ Desnica se je razparala od zapestja do komolca. Tretji udarec je bil merjen direktno v hrbet, a je skočila čezme na njuni zakonski postelji. Razparal ji je ledveni del. Kri je špricala na vse strani, vse je bilo krvavo, mama, oče, jaz, postelja, stene … Kri je v intervalih bruhala iz globokih ran in zdelo se mi je, da je trajalo celo večnost, preden je kdo prišel in posegel v ta delirij."

Violetina mama je smrti ušla zahvaljujoč sosedom, ki so vdrli v stanovanje in očeta ustavili. "Čez čas je prišel rešilec, mamo so odnesli, skozi krvave solze mi je obljubila, da pride pome," je zapisala. A mama ponjo ni prišla – vsaj ne takoj. "Več kot dva meseca so jo sestavljali v bolnici. Oče jo je kot ranjena žival iskal, da bi dokončal začeto delo, medtem ko se je vsa prestrašena skrivala po osamljenih hišah, in več kot dve leti je trajalo, da se je s pomočjo bratov toliko sestavila, da je našla službo in uspela vložiti tožbo za dodelitev skrbništva." 

Ampak Violeta kot mala deklica ni mogla vedeti za vse mamine napore, da bi spet videla hčerko. Vse, kar je videla in opažala, je bilo to, da se mama nikoli ni vrnila ponjo - ne naslednji dan ne naslednji teden ne naslednji mesec ne naslednje leto: "Pozabila sem njen obraz in vedno bolj sem verjela, da je pač oseba, ki ne drži svojih obljub."

Tako je - ironično - namesto nasilnega očeta zasovražila mamo. 

Izpoved Violete Tomić ni le osebna zgodba o nasilju, temveč boleč opomin, kako globoko in tiho se t ravma zažre v otroka. Ne razbije le teles, temveč odnose, spomine in predstavo o ljubezni. Posledica? Travma, ki jo človek razrešuje več let, v njenem primeru celo več desetletij. Danes, več kot pol stoletja pozneje, jo je končno razrešila in ključno vlogo pri tem igra dejstvo, da je vse to povedala naglas. Pisanje knjige je bilo, kot je priznala, podobno umiranju – umiranju tistih temačnih delov sebe, zaradi katerih se je vedno skrivala za maskami. Več o tem TUKAJ.