Neki četrtek sem se pozno zvečer vračala iz službe. Ko v pritličju stolpnice čakam na dvigalo, zagledam postavnega moškega iz sedmega nadstropja. Pokimava si v pozdrav in tiho čakava. Zavoham njegov parfum, zamižim in za nekaj sekund odtavam v mislih. Vem, da živi s punco ali ženo, ne vem pa, kako mu je ime. Vsakič, ko me pogleda s temi modrimi očmi, se mi malo zavrti. Ne bi se ga branila. Dvigalo končno prispe, vrata odpre on in počaka, da vstopim prva. Ko se vrata za nama zaprejo, postanem še bolj nemirna. Po vsem telesu čutim mravljince, njegov parfum me spravlja ob pamet. Stojiva si nasproti, moj pogled je usmerjen v tla. Ne upam si ga pogledati. Kar naenkrat me prime za roko in potegne k sebi. Čisto sem zmedena, ne vem, kaj se dogaja. Objame me čez pas in me poljubi na ustnice. Ker še vedno vsa trepetam, mu poljub le s težavo vrnem. Obliva me vročica, ne morem verjeti, da se to res dogaja. Nežen poljub se razvije v bolj strastnega. Želim si ga, tega lepotca. Na mojo veliko žalost pa se dvigalo ustavi. S palcem me nežno frcne po nosu, se mi nasmehne in odpre vrata. Zmedena zrem za njim. Od takrat sem ga videla le enkrat. Bil je s svojo punco, ko smo se srečali na stopnicah. Neopazno mi je pomežiknil.