Kinematografija je zadnja leta obsedena z apokaliptičnimi filmi. Enkrat Zemljo oziroma človeštvo ogrožajo asteroidi (Armageddon, Zadnji udarec), drugič se notranje jedro Zemlje iz neznanega razloga preneha vrteti (Jedro), nato nas ogrožajo vesoljci (Znamenja, Dan neodvisnosti, Možje v črnem, Vojna svetov), v zadnjem času pa so moderni virusi, ki ljudi spreminjajo v mutante oziroma zombije (28 dni pozneje). Med slednje spada tudi zadnje delo režiserja Francisa Lawrenca, ki se spozna na temačne sile, ki ogrožajo človečke (Constantine).

Will spet rešuje svet.  © Flynet/JLP

Tokrat se je Lawrence lotil ekranizacije romana Richarda Mathesona I am legend, ki se je sicer na filmskem traku znašel že dvakrat (The last man on earth (1964) in The omega man leta (1971)).

Da bi film Jaz, legenda po uspehu presegel svoja predhodnika, so za vlogo briljantnega znanstvenika Roberta Nevilla izbrali Willa Smitha , ki ima z reševanjem človeštva že veliko izkušenj. Rešil nas je že robotov (Jaz, robot) in vesoljcev (Dan neodvisnosti, Možje v črnem). Tokrat je sicer njegovo delo malce težje, saj se spopada tako z vidnim kot tudi z nevidnim sovražnikom.

Zadnji človek na svetu
Predstavljajte si, da je New York prazen. Da je to velemesto eno samo veliko parkirišče, po katerem se ne sprehaja na tisoče ljudi, ampak divjad. To je realnost, v katerem živi virolog Robert Neville. On je edini, ki ga virus KV, ki ga je razvil sam, ni ubil oziroma spremenil v vampirja. Družbo mu dela le psica Sam in nekaj izložbenih lutk. Po zapuščenem mestu se sprehaja sam, a le podnevi. Ponoči so gospodarji ulic namreč lačni vampirji.

Nevillu kljub osamljenosti ni dolgčas. Če ne išče preživele, v svojem domu razvija zdravilo, s katerim bo popravil zlo, ki je prizadelo človeštvo. Samota pa mu kljub temu počasi načenja pamet in živce. Postane nepreviden in takrat udarijo vampiriji ...

Grozljivo tudi brez potokov krvi
Lawrencu je uspelo posneti dober in srhljiv apokaliptičen film, in to brez potokov krvi in pretirano grozljivih mask. Pri vsej akciji, ki gledalca ves čas drži v napetosti, ni pozabil poudariti niti čustvene plati svojega junaka. Konec je sicer tipično apokaliptičen, a drugega od ameriških filmov tako ali tako nismo vajeni.

Jaz, legenda Smitha verjetno ne bo katapultiral med legende. Za to so poskrbeli filmi, ki so od njega zahtevali več kot le izklesano telo (Ali, V iskanju sreče). Kljub temu pa moramo priznati, da so mu akcijske vloge pisane na kožo.

Film, ki je vsekakor vreden ogleda, bo v naše kinematografe prišel 17. januarja.