Ko sem zadnjič režiserja in publicista Gorana Vojnovića vprašala, ali bo katera izmed njegovih kolumen dobila obliko kratkega filma, mi je odgovoril, da niso material za takšno obliko umetnosti. V istem hipu me je prešinilo, da je pravzaprav nekaj podobnega vendarle počel Vladimir Protić, srbski avtor spletnih serij Dr. Protić in Jaganjac.

Obsceno. Protić gledalce v filmih, posnetih z amatersko kamero, nagovarja kot Dr. Protić, ki želi samo tisto, česar se ne da dobiti, ali kot plišasta igrača v obliki alkoholičarskega ovna. V svojih nihilističnih prispevkih ne varčuje z obscenostjo, kletvicami in črnim humorjem, družbene problematike pa se loteva kot vrhunski psiholog, ki pomaga zdraviti človeške neumnosti.

Če naj bi kolumnist nagovarjal ljudi, jih Protić med drugim nagovarja z izbiro situacije (Dr. Protić je posnet v obliki psihiatrične seanse, Jaganjac pa kot parodija na zabavne otroške oddaje). Njegovi filmi, čeprav na bizaren način, ustvarjajo mnenje o določenih družbenih problemih. A zaradi skrajnih prijemov in likov, ki vlečejo na področje umetnosti, in kadrov, ki so po drugi strani premalo umetniški, Protić ne spada ne sem in ne tja. Kljub temu si je njegove videe ogledalo več ljudi kot marsikateri kratki film, njegove stavke pa citirajo bolj kot misli marsikaterega kolumnista. Protić je tisti, ki dokazuje, da je res fino, da poleg časopisov in televizije obstaja tudi YouTube, zatočišče za neuvrščene.