Kako je biti glasbenik v Kinšasi?
Razlika v primerjavi z Evropo je zelo velika. Obstajata tradicionalna glasba, ki jo igrajo v svojih skupnostih, in evropski slog, kakršen je dombolo. Če te ne sponzorira kakšno podjetje za mobilne telefone ali proizvajalec piva, nimaš možnosti, da z igranjem te glasbe kaj zaslužiš. Staff Benda Bilili so bili takšen bend in edini način, kako so lahko dobili kaj denarja, je bil, da so igrali pred restavracijami, v katere so hodili jest Evropejci.

Kako se je bend odzval na mednarodno medijsko pozornost?
Zelo dobro (smeh), lahko si predstavljate. Morda se bo slišalo nekoliko čudno, toda vedno so verjeli, da se jim bo to zgodilo. Seveda gre za sanje, ki so postale resničnost. Spremenilo se jim je tudi življenje.

Kako?
Služijo denar, čeprav prihajajo z ulice. Otroci hodijo v zasebne šole, vsi so normalno oblečeni in lahko gradijo prihodnost. Vzdržujejo lahko družino, prijatelje, vsi opravljajo še neke male posle. Najmlajši član Roger si je celo postavil studio ...

Bend so menda ustanovili zato, ker so jih vsi “normalni” bendi zavrnili ...
Bend sta ustanovila najstarejša člana Ricky in Coco, ki sta hendikepirana. Za to dejanje sta se odločila, ker ju nihče ni želel imeti v bendu. Za hendikepirane ljudi ni lahko ne v Kongu ne kjerkoli drugje, kljub temu pa čutim, da se je pri hendikepiranih ljudeh v Kinšasi zgodil preobrat: imajo upanje in veliko energije, in kadarkoli obiščem mesto, me kateri do njih povabi, naj pridem poslušat njegov nov bend. Kličejo me tudi slepi. To je neverjetna energija.

Kaj želijo Bilili sporočiti svetu?
Ne glede na vse nikoli ne obupajte; vedno obstaja rešitev.

Kaj pa ste se od njih naučili vi?
Da se ne bojim nobenih problemov, in da če človek kaj resnično hoče, vse postane preprosto. Naučil sem se tudi, da me ni strah hendikepa. Na začetku nisem vedel, ali bom tega sposoben, zdaj pa se mi zdi življenje z njimi enako kot s katerimkoli drugim bendom.