To je pokazala študija Evropske fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih pogojev (Eurofond), izvedena v članicah EU in treh državah kandidatkah (Makedoniji, Turčiji in na Hrvaškem).

Največja stopnja nezadovoljnih z delom je prisotna med mlajšimi, zaposlenimi v proizvodnji, pri tistih z nižjo izobrazbo in tistih, ki so zaposleni za določen čas. Raziskava Eurofonda tudi razkriva, da so delavci vse bolj izčrpani zaradi povečanega obsega dela. Roki so krajši kot nekoč, pričakovanja pa so se povečala. Leta 1991 je tretjina zaposlenih povedala, da delodajalec od njih ne zahteva, naj delajo hitreje, do leta 2005 pa je ta delež padel na 21 odstotkov. Najbolj so se napori na delovnem mestu povečali v Belgiji, Italiji in na Danskem, medtem ko je v Sloveniji, Avstriji, Grčiji, na Švedskem in Finskem kar polovica zaposlenih izjavila, da jim je naporno delati.

Najmanj delajo Nizozemci
Delovni teden v Evropi v povprečju traja pet dni v tednu oziroma 39 ur. Od leta 1992 neprestano upada odstotek zaposlenih, ki delajo tudi konec tedna ali ponoči. Najdaljši delovni teden imajo v državah, kjer je pomemben poljedelski sektor (Turčija, Romunija), in sicer vse tja do 55 ur, pa tudi delajo pravzaprav vsak dan v tednu. Najkrajši delovni teden imajo Nizozemci, na delovnem mestu so prisotni le 34 ur na teden.

Najmobilnejši so Danci, saj je zaposlitev vsaj enkrat zamenjalo vsaj 94 % zaposlenih, najmanj pa Maltežani, kjer kar 42 % ni nikoli zamenjalo delodajalca.

Ženske še vedno delajo na manj odgovornih mestih, vendar so vse bolj enakopravne. Od skupnega števila zaposlenih ima 25 % za nadrejeno osebo žensko. Najbolj je enakopravnost izražena v Estoniji in na Finskem, kjer je kar 40 % zaposlenih odgovornih ženskam na menedžerskih pozicijah.