V nadaljevanju preberite:

• Žan Serčič je razkril, da je pesem Plešem po dežju posvetil pokojnemu stricu, ki je pred sedmimi leti storil samomor.
• Stric je bil eden njegovih največjih podpornikov in mu je podaril glasbeno opremo, s katero je posnel številne svoje in skladbe drugih izvajalcev.
• Novico o stričevi smrti mu je sporočil oče. Žan se spominja, da se je prav v trenutku, ko je izvedel za tragedijo, močno ulil dež. Takrat žalosti ni mogel izraziti in je bolečino potlačil.

Žan Serčič je z novinarko Sonjo Javornik za revijo Jana spregovoril o boleči izgubi, ki je navdihnila eno od njegovih najlepših pesmi - Plešem po dežju. V njej se je spomnil strica, ki mu je pri karieri veliko pomagal, med drugim mu je poklonil vso svojo glasbeno opremo. "S to opremo sem posnel ogromno svojih skladb kot tudi pesmi za druge izvajalce. Zaradi opreme sem se sploh lahko razvil," pravi Žan, ki je strica izgubil pred sedmimi leti. Storil je samomor.

"Pred sedmimi leti me je poklical oče, njegov brat, in mi povedal, da je storil samo mor. Živo se spominjam, da sem pogledal skozi okno, ko sem slišal novico. Prav v tisti sekundi se je neverjetno močno ulil dež. Takrat nisem mogel jokati. Občutil sem, kot da se je v meni nekaj zlomilo, a ni moglo priti na dan. Z nekdanjo punco sva bila v stanovanju, povedal sem ji, kaj je bilo, nato pa vse nekako potlačil v sebi. Ko sem šest let pozneje začel pisati pesem, sem to naposled začutil in prvič na glas izrekel: 'Pogrešam ga. Res 
ga pogrešam in hudo mi je, ker ga ni več.'"

Žan se spominja, da je bil njegov stric eden od njegovih največjih podpornikov in je pogosto obiskoval njegove koncerte. Veliko sta se tudi družila, dokler se Žan ni popolnoma posvetil svoji karieri in se preselil. Danes ga peče vest, da si za strica ni vzel več časa. 

"V zadnjem letu ali dveh pred njegovo smrtjo sva se videla le nekajkrat. Spomi njam se, da ni bil v redu. Zdelo se mi je, da je bil nekoliko anksiozen, in tudi sam je dejal, da se ne počuti najbolje. V tistem času sem mu poskušal ponuditi toliko podpore, kot sem jo takrat znal. A ko izveš za takšno tragedijo, se neizogibno pojavi občutek krivde. Obšla so me vprašanja: zakaj v zadnjem letu ali dveh nisem  preživel več časa z njim? Kaj če bi mu lahko pomagal ali kaj spremenil? Trajalo je kar nekaj časa, da sem si odpustil in sprejel dejstvo, da se je za to dejanje odločil sam," je še povedal za revijo Jana.