Zakaj si za promocijske namene zakrivate obraze s papirnatimi vrečkami?
Jim Barr: Predvsem za zabavo in zato, da presežemo ustaljene jazzovske promocijske prijeme. Nismo tako resni ljudje (navihan smeh).

Kakšno je odzadje odštekanih in duhovitih naslovov pesmi, kot je Yes I Said Yes I Will Yes (*Da, sem rekel, da bom da)?
Barr: Naslovi naših komadov so odraz tega, da dosti beremo. Smo precej pretenciozni. (smeh) Zato radi tudi pokažemo, kako smo načitani. Večina pesmi in njihovih naslovov se navezuje na književnost in hrano. Ko ustvarjamo pesem, se vedno vprašamo, kakšen okus ima. Zanima nas tudi, h kakšnemu filmu bi se podala, na katero knjigo spominja. Vedno so kakšne navezave na ta tri področja, le da so praviloma zamegljene. (smeh) Gre za vzdušje. Vprašamo se, kakšno vzdušje hočemo pustvariti za posamezno pesem.

Foto: Žurnal24 Get The Blessing na Jazz festivalu Ljubljana

Za vašo glasbo pravijo, da je zelo filmska. Kateri filmi vas navdihujejo?
Barr: Pri prvem albumu so to bili definitivno policijski filmi iz šestdesetih in sedemdesetih let. (smeh), pri drugem pa bolj vesoljske dogodivščine.

Kakšen konkretnejši filmski namig?
Barr: Prav gotovo Ni prostora za starce.
Jake McMurchie: Pravzaprav je težko govoriti o enem samem filmu. Kot je prej povedal Jim, je v ospredju predvsem vzdušje, ki ga hočemo poustvariti. Tak primer je denimo film Bullet. Ko smo ga videli, smo si rekli: Hočemo ta zvok. Všeč nam je tudi vzdušje, ki ga ustvarja Ennio Morricone. Torej ne gre za film kot tak, ampak predvsem za razploženje, povezano z njim. Še en primer: celovečerec Cesta nam ni bil ravno všeč, je pa knjiga, po kateri so ga posneli (roman Cesta Cormaca McCarthyja, op. p.), odlična. Zato smo razmišljali o tem, kakšno filmsko glasbo bi mi ustvarili za to knjigo.

Kako  je igrati na ljubljanskem jazzovskem festivalu?
McMurchie: Odlično. Križanke so zelo lepo prizorišče, festivalski program pa je tudi dobro zasnovan – zanimiva kombinacija različnih jazzovskih pristopov.