Resnične težave na cesti imajo drugje. Hriboviti del Bolivije, ki se imenuje Yungas (pokrajina Yungas se na severu nadaljuje v Peruju, na jugu pa v Argentini), je visoko predgorje še veliko višjih Andov. Yungas je vroč in vlažen (pobočja so idealna za gojenje koke) ter dobi veliko dežja – zaradi česar je vožnja še nevarnejša. In "ponos" severnega Yungasa je ravno "najnevarnejša cesta na svetu". Camino de las Yungas, kot je "uradno ime" ceste, ima že dolgo vzdevek El camino de la muerte (cesta smrti). Kjer so se k molitvi zatekli tudi največji ateisti.

Preživeti na blatni drsalnici
Leta 1995 je Inter American Development Bank (banka s sedežem v ZDA, ki od leta 1959 pomaga državam Latinske Amerike) uradno razglasila, da je Camino de las Yungas najnevarnejša cesta na svetu in oporekal jim ni nihče. Gre za slabih 70 kilometrov ceste – podatki o natančni dolžini ceste niso enotni –, ki povezuje bolivijsko prestolnico La Paz, ki leži 3.640 metrov nad morjem, in mesto Coroico s 1.525 metrov nadmorske višine.

Fotografija pove vse?

Večinoma samo tri metre široko cesto so gradili paragvajski vojni ujetniki v tridesetih letih 20. stoletja, od La Paza do Coroica je treba premagati več tisoč metrov višinske razlike (s skoraj pet tisoč metrov, kamor spleza iz La Paza, se spusti na nekaj sto metrov nadmorske višine), pod zares zelo ovinkasto cesto pa so vrtoglavo strma pobočja – pogled navzdol je dovolj, da vsak "normalen človek začne razmišljati, zakaj ni ostal doma". Asfalt? Ker ga ni, se cesta ob vsakem dežju spremeni v ozko blatno drsalnico. In bankin, ki bi vsaj malo reševale, seveda tudi ni. Strma, ozka, netlakovana, nezavarovana ... cesta iz nočne more.

Vzeti pomirjevalo, tableto proti slabosti, uspavalo ...?

Kdo si upa?
Davek ceste smrti je bil visok: v nekaterih letih je v povprečju umrl en človek na dan, v "zares dobrih letih" je bilo žrtev "samo" okoli dvesto. Po tej cesti so vozili vsi, osebni avtomobili, avtobusi, kamioni in tovornjaki, saj je bila do leta 2006 glavna povezava med La Pazom in Coroicom. Nenapisano pravilo je bilo, da so imeli prednost tisti, ki vozijo navzgor, a največkrat je bilo prostora tako malo, da bilo je treba veliko vpitja in kretenj, preden sta dva šoferja zapeljala eden mimo drugega.

Stara cesta je od leta 2006 bolj prazna, saj so po dolgih letih končno odprli novo.

Vsak, ki si je drznil na cesto smrti, se je upravičeno vprašal: "Bom jaz ta, ki bo danes umrl?" A ker nekateri popotniki ljubijo nevarnost, je cesta zaradi svojega grozljivega "slovesa" postala neke vrste turistična znamenitost, ki je očarala predvsem gorske kolesarje.

Od leta 2006 je umiranje na cesti smrti manj, saj so po (predolgih) dvajsetih letih gradnje odprli novo in moderno cestno povezavo med La Pazom in Coroicom. Camino de las Yungas je zdaj skoraj prazen.