Zlom kosti pomeni, da se kost prelomi na dva dela, včasih tudi na več. Obstajata dve vrsti zlomov, in sicer zaprti zlom, pri katerem koža ni pretrgana, in odprti zlom, pri katerem zlomljeni del kosti poškoduje kožo in pogleda ven.

Znaki zloma:

• bolečina na mestu zloma in v okolici,
• močna občutljivost na pritisk in na dotik na mestu zloma,
• oteklina,
• zlomljeni del ima neobičajno obliko ali položaj.
  

Kako pomagamo?
Če nam poškodovanca ni treba premikati in če bodo reševalci hitro prišli, ga pustimo pri miru, kajti zlom kosti zelo boli in vsak poskus premika poškodovanega uda bo povzročil hudo bolečino. Če pa moramo poškodovanca premakniti zaradi njegove varnosti (na primer: poškodovanec leži na železniških tirih, prometni cesti, poškodbe v gorah ...), pa pred premikanjem imobiliziramo poškodovani ud. Imobilizacija pomeni, da poškodovani ud tako fiksiramo, da je negiben. Imobiliziramo vedno dva sklepa, in sicer prvega nad zlomom in prvega pod zlomom.

Imobilizacija:
Za imobilizacijo sta potrebna vsaj dva. Eden prime ud nad zlomom, drugi pa pod zlomom. Ko sta oba prijela ud, ga počasi vzdigneta in ga na rahlo vlečeta proti sebi oziroma stran od zloma (vlek je le tolikšen, da se odlomljeni deli kosti ne dotikajo, torej zelo rahel vlek). Ko je ud privzdignjen, ga postavimo ob opornico (to je lahko deska, palica, dežnik, metla, smučka ...) in s povojem (namesto povoja imamo lahko šal, ruto, rjuho, odejo ...) fiksiramo nogo ob opornico: prvi sklep nad in prvi sklep pod zlomom morata biti negibna (na primer: če si poškodovanec zlomi golen, morata koleno in gleženj pri pravilni imobilizaciji biti popolnoma negibna).

Imobilizacijo naredimo samo takrat, kadar bomo poškodovanca premikali, to pa naredimo le, kadar je poškodovanec v življenski nevarnosti, če ga ne premaknemo.