V decembrskem času, ko se misli pogosto vračajo k družini in bližnjim, je Ciril Komotar v podkastu Poddie z Uršo Koser spregovoril o odnosih, ki so ga najbolj zaznamovali. O starših, ki sta mu dala trdne temelje ter varno in lepo otroštvo. Za vse to čuti globoko hvaležnost, ki pa zaradi vseh spominov, ki jih prinaša, meji na veliko žalost - očeta, ki ga je imel neizmerno rad, žal ni več med živimi. Njegovo življenje se je končalo nenadoma, v sinovem naročju.

Ciril je s solzami v očeh opisal večer, ki se mu je za vedno vtisnil v spomin: "Bil je torek. Z bratoma in prijatelji smo kot vedno igrali košarko. Po košarki sem okoli 21.30 običajno sedel na kolo in se odpeljal domov. A tisti dan — ne vem zakaj — sem si rekel: 'Daj, grem pogledat, kaj dela ati."

Povedal je, da to nikoli ni bilo na njegovem 'radarju'. "On je bil že leto oziroma leto in pol v pokoju, bil je zelo aktiven član v občini. Vedel sem, da je tam, tam je bil vsak torek (v kulturnem domu, op. a.). A tisti torek sem si kar naenkrat rekel, da grem pogledati, kaj dela. Kaj bo 16-letnega mulca sploh zanimalo, o čem se pogovarjajo občinski svetniki? To mi še danes ni jasno. Noro sem hvaležen, da sem tisti večer na poti z Brda nad Lukovico namesto na desno zavil na levo. Prišel sem tja, se z očetom še pozdravil — in potem se je zgodil srčni napad. Videl sem, da je nehal dihati. Vsi so samo gledali, jaz pa sem poskušal to spremeniti. Dvajset minut sem ga oživljal — umetno dihanje, masažo srca — vse dokler niso prišli reševalci. Ati mi je umrl v rokah."

Ciril je bil takrat star komaj 16 let. "Grozno je bilo," je dejal. "Ampak po svoje sem vesel, da sem bil jaz tam. Ker sem se lahko poslovil. Zaprl sem mu oči, mu dal poljub in rekel: ‘Ati, rad te imam.’ In potem so ga odnesli."

Ko se je zgodilo nepredstavljivo, ni šel domov. Potreboval je zrak in samoto. "Usedel sem se na kolo in se vozil dve uri. Nihče ni vedel, kam sem šel — niti sam nisem vedel. Šel sem gonit in se drl v noč. Predeloval sem ta velikanski stres, ki se mi je zgodil. Ko so bile noge tako utrujene, da nisem mogel več goniti kolesa, sem končno prišel  domov in tam je  bila že zbrana vsa družina. Noč je bila dolga. Potem jokaš celo noč in ne moreš zaspati. Naslednji dan pa že odpiraš omare in skušaš dobiti nazaj človeka, ki ga ne moreš. Hodiš v omaro in vonjaš njegove srajce. Pogrešaš vonj človeka. Objem. Glas."

Kljub temu, da že dolgo ni slišal njegovega glasu ali začutil njegovega vonja, so spomini nanj zelo živi: "Ne mine dan, da se ne spomnim na svojega očeta, pa ga že skoraj več kot polovico mojega življenja ni ... Za vse trenutke, ki sem jih imel z očetom — in ki jih imam še vedno z mamo — sem noro, noro hvaležen. Dajejo mi stabilnost ... Po takšnem dogodku se malo zresniš in začneš računati, kaj je v življenju res pomembno. In hitro prideš do odnosov," je sklenil. "Mislim, da največ, kar lahko imaš, je dober odnos z bližnjimi."

Prav to slednje v decembrskem času želimo vsem našim bralcem.