Sprva je na tem mestu stal molilni steber, v 13. stoletju kapelica, v 17. stoletju (1652) pa je bila zgrajena cerkev kot plod zaobljube zakoncev in upravljavcev gornjeradgonskega gradu, g. Drumpiča in ge. Salome. Pri Žalostni materi božji jeruzalemski sta namreč zaprisegla, da če bo kuga nehala moriti in jo bosta preživela, bosta v Jeruzalemu dala zgraditi cerkev. Zaobljubo sta držala in nastala je enoladijska cerkev, ki ima štiri oltarje in je majhna, a precej prikupna. Pri cerkvenem vhodu stoji tudi zvon, pri katerem se uresničijo želje, če le dovolj močno pozvoniš. Pošteno je, da dobrim ljudem iz tega okoliša, gledalcem bloga in bralcem te kolumne namenimo srečo in zdravje, tako da, evo, tale je za vas, legende! Malo sem še pomolil, da bi nam vsa ta kul vinska tura dobro uspela, da bi se zabavali in da bi Žalostna mati božja bila bolj vesela. Od zunaj se je zaslišal kratek smeh, tudi mi smo se nasmejali, tako da je Gospod JK očitno prejel sporočilo. Hvala, šefe!