Mlada družinska zdravnika, zakonca Maruša Mlinar Urh in Jan Urh, sta se še pred začetkom poklicne poti odpravila na prostovoljno zdravniško odpravo v Kenijo. Izkušnja iz afriške vasi Majiwa ju je zelo zaznamovala in ju naredila boljša zdravnika, pravita. Za Žurnal24 sta opisala svojo izkušnjo in pogled nanjo.
Odprave v Kenijo
Maruša in Jan sta se pred približno enim letom udeležila humanitarne medicinske odprave v vas Majiwa, ki je trajala tri mesece. Prostovoljne zdravniške odprave v Kenijo, Ugando in Zambijo potekajo sicer že vrsto let. Kot prva sta se okoli leta 2004 na odpravo v Kenijsko vasico Majiwa podala zdravnika Peter in Anja Radšel iz Medvod, ki sta se povezala z gospodom Gayo, upokojenim mikrobiologom iz vasice Majiwa, ki od takrat prostovoljno gosti vse slovenske odprave v Keniji. "Gospod Gaya pa je sedaj sicer že v svojih devetdesetih letih. Vprašanje, kaj bo, ko njega več ne bo. Slovenske odprave bodo ogrožene, ne bodo več imeli kje bivati," razlagata.
Na vsake tri mesece se namreč tja odpravi nova odprava mladih slovenskih zdravnikov, navadno jih je v skupini štiri ali pet, med seboj pa se morajo povezati sami, ni nobenega izbirnega postopka. Odprave vodijo študenti medicine sami – ob podpori Sekcije za tropsko in potovalno medicino.
Tudi sofinanciranja ni nobenega. Vsaka ekipa mora sama pred odhodom zbrati finančna sredstva, okoli 20 tisoč evrov. S temi sredstvi pokrijejo vse stroške poti, opreme, zdravil in bivanja. "Denar smo zbirali celo leto, bilo nas je zelo strah, da ga ne bomo zbrali dovolj," pripovedujeta Maruša in Jan. Pomoč so prejeli od številnih podjetij, posameznikov, župnij in z zbiranjem prostovoljnih prispevkov v zameno za doma narejene izdelke (voščilnice, majice, piškote itd.).
Čeprav je organizacija odprave zahtevna, tako logistično kot finančno, prostovoljstvo med študenti medicine ne zamira. Prav nasprotno – vsako leto se vedno znova najdejo mladi, srčni ljudje, ki so pripravljeni svoj čas, energijo in znanje nameniti pomoči tistim, ki jim življenje ni naklonjeno. Brez plačila in brez zagotovil, da bo vse teklo po načrtih – zgolj z željo, da naredijo nekaj dobrega. To so študenti, ki verjamejo, da je zdravniški poklic več kot služba – da je to poslanstvo. Ki verjamejo, da pomoč ne pozna meja. Ki razumejo, da jim bodo izkušnje iz skromnih afriških klinik pomagale postati ne le boljši zdravniki, ampak tudi boljši ljudje.
Skromna Slovenca z željo pomagati
Med njimi sta bila tudi Maruša in Jan. Maruša je Korošica, Jan pa Gorenjec. Oba prihajata iz družin, kjer so jima bili empatija, solidarnost in delavnost položeni v zibelko. Njune vrednote so "družina, ljubezen, vera", povesta. Rada kolesarita, doma pa imata tudi kmetijo.
Že kot študenta sta vedela, da si želita nekoč pomagati v tujini. Zato sta na medicinski fakulteti opravila tudi predmet tropska medicina, ki je pogoj za vključitev v odprave.
A čeprav je bila želja močna, odločitev vseeno ni bila lahka. Eno je ideja, drugo pa je pustiti vse za sabo in iti. "Dvomim, da bi se sama odločila, da grem na tako pot. Lažje je bilo, ker sva šla skupaj,“ pove Maruša, pritrdi pa tudi Jan. Drugače še nista veliko potovala po svetu, zgolj po Evropi, pa še to večinoma le v sosednje države.
Blatna ambulanta
Klinika je sicer zgrajena iz blata, razlaga Jan: "Večina stavb na vasi je zgrajenih tako – iz zemlje, ki jo imajo tam. Naredijo leseno konstrukcijo, nanjo nanesejo zemljo, pomešano z vodo, potem pa še naredijo omet."
Ambulante so opremljene zelo preprosto, v njih sta le miza, postelja in dva stola – za zdravnika in pacienta – ter kakšna omara za sprotni material, zdravila. "Ampak saj to je več ali manj to, kar potrebuješ," se je skromnosti navzela Maruša.
Razlagata, da tudi higiena v tej kliniki ni najboljša. Že tla so zaradi prahu neprestano umazana zaradi blata oziroma zemlje, iz katerih so ceste, saj tam niso asfaltirane: "Če ti tam kaj pade po tleh, je treba zavreči."
"Na začetku je bil to kar šok. Jaz sem morda malo pričakovala, v kakšnih razmerah bomo delali, Jan pa je bil povsem šokiran, skrbelo ga je, kako bomo zdravili paciente v takšnem okolju," razlaga Maruša.
"Ampak saj na koncu vidiš, da ravno tako gre. Na kliniki smo delali tudi nekatere manjše kirurške posege in te smo se trudili delati čim bolj sterilno, nekaj sterilnega materiala smo prinesli s sabo," pove Jan.
Ob vseh omejitvah sta pričakovala več zapletov, a ju je presenetil izid: "Presenetljivo dobro pa so se tudi v tistem okolju celile stvari, čeprav ni bilo vse povsem sterilno narejeno. Ni bilo kaj več okužb. Smo pa večkrat preventivno predpisali antibiotike, če smo vedeli, da ni bilo povsem čisto vse skupaj narejeno."
Bolezni in improvizacija
Čeprav so bila pričakovanja že pred odhodom majhna, je realnost v afriški vasici Majiwa vseeno močno presegla predstave. Primanjkljaj opreme, pomanjkanje zdravil in drugačen pogled na zdravje so bili izzivi, s katerimi sta se Maruša in Jan srečevala vsak dan. "Bilo je kar avanturistično," prizna Maruša, ko potegne črto čez celo izkušnjo.
Slovenska odprava je v kliniki začela delati ob 8.00 zjutraj. Takrat jih je pred vrati klinike pričakalo že vsaj 50 pacientov. Tam ni naročanja pacientov vnaprej, zato so nekateri pacienti že ob 6.00 zjutraj čakali pred kliniko, da jo odprejo. Delali so namreč po principu, kdo pride prej, tisti bo prej na vrsti. Tisti, ki so prišli v poznem dopoldanskem času, so prišli na vrsto šele pozno popoldne, razlagata. "Pa jim ni bilo težko čakati," razlagata, da so precej bolj potrpežljivi kot Slovenci. Tam namreč čas drugače teče, življenje je precej bolj umirjeno, ne ozirajo se toliko na uro, nikamor se jim ne mudi.
Imajo pa v Keniji sicer precej drugačen odnos do zdravja. Nasploh čakajo do zadnjega z obiskom zdravnika – k zdravniku ne gredo, dokler ni že res kritično oziroma jih bolezen res že zelo ovira. "To se dobro vidi tudi na zobeh. Dokler niso res gnili in že samo za izpulit, dokler nimajo že ogromne otekline in abscesa v ustih, k zobozdravniku sploh ne hodijo," razlagata. Ko je neka težava oziroma bolezen minila, ko jih je nehala fizično ovirati, niso več prišli na kontrolo k zdravniku. Vzrok temu je plačljivost zdravstvenih storitev, ki pa si jih večina s težavo privošči, zato odlašajo. "Naša klinika sicer deluje brezplačno, pa vendar mentaliteta ostaja enaka," pravita.
Otroci najpogosteje zbolevajo za kožnimi boleznimi in malarijo, imajo pa tudi pa kronične bolezni, ki morda niso pri nas tako prisotne, recimo anemija srpastih celic. Nekaj pa je tudi podhranjenosti, razlagata. Veliko je bilo tudi kroničnih ran, česar pri nas sploh ne vidiš: "To so rane, ki so posledice različnih poškodb ali krčnih žil ali drugih bolezni. Zaradi slabe higiene in slabe skrbi za to rano se rana dolgo ne zaceli. Postane kronična rana, ki tam vztraja tudi več let, tudi po deset. Živijo s temi ranami, s praktično odprto nogo ali roko."
Delo tam je bilo zahtevno, razlagata. Velikokrat sta pri delu morala improvizirati. "Velikokrat slika bolezni, ki se nam je tam narisala, ni bila iz knjige. Včasih nismo bili prepričani, kaj točno zdravimo," pojasni Maruša.
Razlagata, da sta ogromnokrat videla, da so tudi kakšne rakaste bolezni že šle svojo pot, ker so bile prepozno odkrite. V Sloveniji pa bi jih lahko pozdravili. "Veliko je takšnih primerov, ki bi jih v Sloveniji lahko rešili z rutinskimi posegi, tam pa si niso mogli tega privoščiti. S tem smo se srečevali vsak dan," povesta.
"Težava je bil tudi jezik. Marsikdo ni znal angleško, zato je bil zraven vedno prisoten prevajalec. Ta prevajalec se je s pacientom pogovarjal dve minuti, potem pa je tebi povedal dve besedi naprej. Bog ve, koliko informacij se je izgubilo," pa drugo težavo poudari Jan.
Poleg tega tam nimajo takšnih naprav, kot jih imamo v zdravstvu mi. "Morali smo se znajti," povesta. "Od diagnostčnih metod smo imeli na voljo urinske lističe, hitre teste za malarijo, analizatorje za hemoglobin – to pa je to. Nismo imeli nobenega laboratorija. Če smo potrebovali kaj več, smo jih morali napotiti v bolnišnico."
A bolnišnična obravnava je v Keniji samoplačniška, zato marsikdo niti ne gre v bolnišnico na nadaljnje preiskave, čeprav mu zdravniki to svetujejo: "Tam zdravstveno zavarovanje ni urejeno, kot je pri nas. Večina zdravstvenih storitev je plačljivih. In so drage – sploh za njihov standard. Redkokdo si lahko to privošči. Cela družina mora zbrati sredstva, da se poskrbi za enega bolnika. Zato jim toliko pomeni naša klinika, ker deluje pro bono, zastonj." Slovenske odprave mladih zdravnikov takim, ki si nadaljnje bolnišnične obravnave ne morejo privoščiti, tudi to pomagajo sofinancirati. V Keniji je sicer zastonj le obravnava in zdravljenje HIV-a ter porodništvo.
Niso pa tudi ne imeli vseh zdravil, ki so na voljo v Sloveniji. Recimo, niso imeli takšnega nabora antibiotikov, kot jih imamo v Sloveniji: "Tudi zaradi tega smo morali veliko improvizirati in se znajti z zdravili, ki smo jih imeli." Pacientom so dali točno toliko tablet, kot so jih potrebovali, saj so bile tudi njihove zaloge omejene. Lekarne v Keniji sicer imajo, ampak paciente tam včasih precej zavajajo: "Naročili smo pacientu, da naj v lekarni kupi določen antibiotik. Dali so mu dražjega, katerega ime se je začelo na isto črko ali pa zdravilo, ki so mu ga prodali, sploh ni bil antibiotik, temveč analgetik." Tista zdravila, ki jih imajo, so sicer dobra, "težko bi rekel, da so slabše kvalitete", Jan razlaga, da so dobavljena iz Indije.
Prav zaradi vseh teh izzivov pa je bilo še toliko slajše, če so koga zares pozdravili, razlagata. Pacienti tam so tudi zelo hvaležni: "Pogosto so nam v zahvalo prinesli sadje, jajca ali celo kokoš."
Solidarnost in skupnost
Priznata pa, da sta doživela precejšen kulturni šok: "Razmere, v katerih živijo … Ne moreva verjeti, s kako malo lahko preživijo in so s tem, kar imajo tudi povsem zadovoljni. Brez vodovoda, kanalizacije – večina nima niti elektrike. Omrežje sicer je, ampak se ob vsaki nevihti prekine."
Sicer so zelo povezana skupnost, razlagata: "Kot posameznik v Keniji težko preživiš. Morajo skupaj delati, da sploh preživijo. Kmetijstvo ni mehanizirano, zato morajo polja obdelovati skupaj – na roke. Če kaj potrebujejo – finančno ali kaj drugega – cela družina ali pa celo cela vas stopi skupaj. Vsi pomagajo enemu, da gre na kakšno šolanje, zdravljenje … Ti posamezniki, ki jim pomagajo, pa kasneje, ko uspejo, vračajo skupnosti nazaj. To si pri nas težko predstavljamo. Zbiramo kdaj kaj za koga, ampak tam imajo ljudje veliko manj, pa veliko več dajo. Pri nas daš, pa se ti skoraj nič ne pozna. Tam pa dajo, četudi so zaradi tega močno prikrajšani."
Čeprav so skupnosti trdno stkane in temeljijo na sodelovanju, pa jima je hitro postalo jasno, da niso vsi člani družbe enako slišani. Ženske so načeloma precej podrejene. A pod površjem tradicionalnih razmerij so prav ženske tiste, ki držijo skupnost pokonci: "Ženske nosijo pomembno vlogo v družinah. Tam je prisotna poligamija v večini družin – en mož ima več žena. Družine tam stojijo na ženskah. Moški pogosto niti ne hodijo v službo in ženske preživljajo družino, delajo, skrbijo za vse." Maruša kljub temu –vsaj v vasici Majiwa – ni čutila nespoštovanja ali podrejenosti: "Počutila sem se cenjena in spoštovana."
V treh mesecih sta po njunih besedah stkala močne vezi z domačini: "Ko sva štartala iz Slovenije v Kenijo, so bile solze v očeh, težko je bilo iti od domačih. Ko sva štartala nazaj iz Kenije v Slovenijo, pa so spet bile solze – tudi ljudi tam je bilo težko zapustiti, sva se navezala, težko se je bilo ločiti od tam."
Pogrešala sta slovensko hrano
Izkušnja je bila zanju lepa, veliko sta se naučila, a tudi naporna. Živela sta v večjem pomanjkanju, kot sta ga vajena, čeprav sta skromna Slovenca.
"Ko sem prispel na letališče, so mi domači takoj prinesli sendvič s pršutom," Jan razlaga, da je najbolj pogrešal našo hrano. Še meso je tam povsem drugačno – trdo – razlaga: "Tam kokoši več let prosto tekajo po dvorišču in njihovo meso je zato zelo trdo." Vsak četrtek je bila na meniju riba Tilapia, "to je bil vrhunec", pove Jan.
"Tam mesa ni bilo veliko. Hrana je bila rastlinska, enolična, v tednu se je vsak obrok že dvakrat ponovil. Je pa bila sicer hrana okusna, znajo kuhati in narediti čudež s tem, kar pač imajo. Ko smo mi poskusili kuhati z njihovimi sestavinami, to ni bilo užitno. A tudi če je okusno, se naveličaš, če vsak dan ješ isto," pravi.
Odpravo bi priporočila tudi drugim mladim zdravnikom
Kljub napornim razmeram, kulturnemu šoku in omejenim virom bi odpravo priporočila tudi drugim mladim zdravnikom, ki imajo željo pomagati in so pripravljeni živeti v skromnih razmerah: "To je izkušnja za celo življenje." Trdita, da bodo bodoči zdravniki iz odprave zagotovo odnesli veliko. "Med tem, ko delaš v drugačnem okolju, se veliko naučiš in doživiš – stvari, ki jih v Sloveniji ne moreš," spominja Maruša. Pravita, da jima izkušnja iz Kenije koristi tudi pri delu v Sloveniji: "Znajdeva se z manj."
Poleg tega pa danes tudi bolj cenita slovensko zdravstvo, kot sta ga pred odpravo: "Ceniti pa sva tudi začela, kako je v Sloveniji poskrbljeno za zdravstvo. Obstaja prostor za izboljšave, ampak v splošnem – kdor rabi, dobi pomoč. Marsikaj v Sloveniji super funkcionira. Lahko smo zadovoljni."
Nova klinika v Keniji
Klinika v Majiwi je za mnoge tamkajšnje prebivalce edino upanje na dostopno in dostojno zdravstveno oskrbo. Za nekatere je celo edina možnost, da preživijo. A obstoječa infrastruktura je dotrajana, prostori so neustrezni, pogoji za delo pa daleč od tega, kar bi si želeli – tako za paciente kot za prostovoljce.
V Keniji se morajo osamosvojiti, "postati samooskrbni", pravita Maruša in Jan. Trenutno so namreč pacienti tam povsem odvisni le od slovenskih odprav in njihovega financiranja – država Kenija nič ne pomaga. Želja slovenskih zdravnikov je, da bi klinika dobila koncesijo in bila financirana s strani Kenije. To bi pomenilo, da slovenskim odpravam več ne bi bilo treba financirati vsega tam in bi bili v Keniji manj odvisni od prispevka slovenskih mladih zdravnikov. Slovenski zdravniki bi sicer še vedno hodili tja in pomagali, ampak bi bil projekt bolj začrtan kot izmenjava.
Načrt klinike je že narejen, naredil ga je slovenski študent arhitekture za magistrsko nalogo. Imajo tudi že ekipo, ki bo kliniko v Keniji fizično postavila. Manjkajo le še finančna sredstva za dejansko izvedbo.
Zato potrebujejo še pomoč skupnosti – naše skupnosti – da lahko to resnično tudi uresničijo. Z donacijo lahko prispevate h gradnji nove klinike in s tem neposredno pomagate ljudem v Keniji. TRR za zbiranje sredstev za izgradnjo nove klinike v Majiwi:
TRR: SI56 0222 2001 9518 588
Sklic: SI99
Namen: STPM - Klinika Majiwa
Koda namena: CHAR
Naziv: Slovensko zdravniško društvo
Naslov: Dunajska cesta 162, 1000 Ljubljana
DŠ: SI221976562
Kmalu bodo vzpostavili tudi spletno stran, na kateri bodo lahko vsi, ki bodo investirali v gradnjo te klinike, spremljali, kako poteka gradnja.
Maruša in Jan sta pred novim življenjskim poglavjem: Postala sta starša
"Odprava nama je dala en nov pogled na skromnost. Videla sva, kaj vse imava tukaj, pa v resnici sploh ne rabiva. Začela sva ceniti ves ta luksuz, ki ga imamo," razlagata Maruša in Jan, ki sta skromna, predana in topla človeka.
Maruša in Jan danes delata kot specializanta prvega letnika družinske medicine v zdravstveni postaji v Gorenji vasi. "Veliko ljudi naju je strašilo, da ni dobro mešati posla in ljubezni. Pa s tem nimava težav. Skupaj dobro funkcionirava tako v zasebnem življenju – kot pri delu. Všeč nama je, da lahko delava skupaj," pove Jan
Zelo si želita, da se v Kenijo še vrneta. "Ampak zdaj morava malo počakati," se Jan nasmehne in pokaže na Marušin trebušček. "Zdaj se pripravljava na prvega otroka," navdušeno povesta, da se pripravljata na novo poglavje v njunem življenju. V času, odkar smo se z njima pogovarjali do objave tega članka, sta nam sporočila, da se je njuna dojenčica že odločila priti na svet.
Tako upata, da bosta nekoč v vas Majiwi lahko odpotovala kot družina – ter svoji deklici pokazala, kaj pomeni solidarnost, skromnost in srčnost.
Pričakovano v določnih regijah sveta. Le kdo plačuje te bodoče zdravnike (verjetno na po diplomskem študiju), da tako pomagajo in …
Glede na to, da smo stari ljudje pomagali njima da sta prišla do medicinske izobrazbe bi bilo lepo, če bi …
Bog daj nam še veliko takih ljudi , kot sta ta dva zdravnika , ne pa oportunističnih barab , katerih …