"Živimo v času, ko še nikoli ni bilo tako zelo nevarno za novinarje. Po uradnih statističnih podatkih je bilo v zadnjih dveh letih v Gazi ubitih več novinarjev, kot v prvi in drugi svetovni, Vietnamu, Afganistanu, Iraku in še kakšnem žarišču skupaj. In ravno zato novinarstvo še nikoli ni bilo tako pomembno, kot je danes," To so (bile) besede Gašperja Andrineka, predsednika Društva novinarjev Slovenije, ob uvodu v okroglo mizo ob okrogli 60-letnici študija novinarstva na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Ne le nevarno, novinarstvo je poklic, ki ga je družbenim, ekonomskim in političnim lobijem v Sloveniji uspelo dodobra razvrednotiti. 

Dobri in prepoznavni novinarski obrazi po letih boja z mlini na veter zapuščajo novinarske vrste, kar je voda na mlin teh istih lobijev, ki ob vsakem prehodu dobrega novinarja v PR ali politične vode lahko le odpirajo penino. Ne gre pozabiti: novinarji smo psi čuvaji, ki bdijo nad vsako potezo politike ter drugih družbeno pomembnih in vplivnih akterjev. Brez novinarstva ni demokracije. 

"Res je, moramo se zavedati sedanjosti, krute resničnosti, novinarstvo ni v rožnatih časih, zelo ga napadajo takšne in drugače sile, ekonomske, politične. Novinarstvo je v zelo težkem trenutku, na prelomnici, ampak to ni nekaj novega, novinarstvo je pravzaprav ves čas bilo na nekih prelomnicah, nikoli pravzaprav ni bilo zaželeno, kot je nekoč dejal Jurij Gustinčič," je ob razpravi poudaril Andrinek.

"Vedno je treba več podpore, zelo je težko proti močnim lastnikom in kapitalom. Verjetno bi bilo treba spremeniti tudi cehovski odnos, konec koncev predvsem v tem: zdi se mi, da bi moglo tudi novinarstvo, novinarji in novinarke spremeniti odnos drug do drugega, v tem smislu, da se ne bi ves čas gledali kot konkurenca v tem grobem tekmovalnem smislu in da bi sprevideli, da si lahko pomagamo drug drugemu, če bi si privoščili ekskluzivne in dobre zgodbe," je še izpostavil Andrinek in z njegovimi besedami bi se lahko še kako strinjali. 

V slovenskem novinarstvu se namreč vse pogostokrat zgodi, da medij, ki razkrije zgodbo, ne pobere vseh zaslug, saj bolj gledan/bran medij v kasnejšem terminu to isto zgodbo "proda" kot svojo, lastno zgodbo.   

Da je novinarstvo na prelomnici, so se strinjali tudi sogovorniki okrogle mize Katarina Bulatović z STA, Jure Trampuš z Mladine, Neda Došenović z N1, Martin Poljšak s Primorskega dnevnika in Tjašo Slokar Kos s CME (prej Pro Plus/POP TV). Toda Trampuš je prepričan, da javnosti ne zanimajo problemi novinarstva ali medijski zakoni, zanima jih, kar se jih neposredno dotika. Ena od težav je zagotovo tudi ta, da težav novinarskega ceha novinarji in uredniki nočejo ali pa ne želijo prenesti v javnost. 

Toda trenutno dejstvo je, da slovenski novinarji, ki ne poznajo prostih praznikov in vikendov, ob tem oddelajo ogromno popoldanskih, včasih tudi nočnih izmen, delajo svoje delo za zelo majhen denar, včasih celo sramotno majhen denar. Še kako dobro se sam spomnim primera, ko je izjemno kakovosten novinar na eni izmed uglednih slovenskih novinarskih hiš za svoje plačilo leta 2016 prejel borih 1100 evrov plačila na s. p., ob dejstvu, da je oddelal precej popoldanskih izmen in vsaj en vikend na mesec.

"Ko delaš v zasebnem mediju, ti dobiš proračun in v s tem proračunom moraš delovati celo leto. In seveda ko se zmanjšuje oglaševanje, moraš enostavno nižati stroške in vedno poskusiš zaščititi ljudi, zato da imajo ljudje službo, zato si kdaj primoran ukiniti kakšno oddajo, za katero ti je žal, da si jo moral ukiniti," je izpostavila Slokar Kos.  "Veliko več sredstev bi bilo treba vlagati v novinarje in njihovo izobraževanje," je še prepričana dolgoletna urednica informativnega programa na Pop TV.

"Pred tremi, štirimi leti smo (novinarska skupnost op. p.) izbojevali boj za STA in RTV, a stanje v novinarstvu ni nič boljše, kot je bilo takrat, ker se zasebni mediji, tudi zaradi razmer na trgu, soočajo z velikimi problemi. Soočajo se s pomanjkanjem denarja," je izpostavila Slokar Kos.

Slokar Kos sicer meni, da bo dobra zgodba vedno dosegla ljudi, a da imamo v Sloveniji premalo dobrih novinarskih zgodb in raziskovalnega novinarstva. "Če samo poročaš o stvareh, se ne poglobiš, nisi vztrajen, potem je to pač instant novinarstvo," je dodala. 

Katarina Bulatović s Slovenske tiskovne agencije (STA) je povedala, da bi se moral novinar oziroma urednik pred objavo vprašati, ali je to nekaj, kar mora javnost vedeti in zakaj. Novinarji bi morali po njenih besedah stremeti k uporabi primarnih virov in podatkov uradnih institucij in to nadgraditi s terenskim delom, ki ga je praviloma premalo. "Novinarji bi lahko bili večkrat lepilo v družbi, da bi povezovali določene sektorje med sabo, ne pa, da jih razdvajamo samo zato, da se klika, gleda, zato da imamo ekskluzive," je dejala. Zavzela se je tudi za izboljšanje medijske pismenosti, kar bi morali začeti že pri otrocih.

Je prihodnost novinarstva v plačljivi vsebini?

"Jaz sem dala vse oblike čez. Zastonj splet, zaklenjene vsebine, spet zastonj, dajmo polovico zakleniti, dajmo oglase, preden lahko članek prebereš itd. Na Delu smo testirali, kaj bi zaklenili oz. kaj bi ljudje bili pripravljeni plačati. V enem mesecu je bil članek, ki je podrl rekord, tema, kdaj lahko starši pošljejo otroka nazaj v vrtec, ko je bolan. Misliti, da bodo ljudje, ker je naša vsebina tako kakovostna, ker smo toliko časa raziskovali, to kupovali, mogoče ni prava pot. Mogoče bodo kupovali tisto, kar v nekem trenutku potrebujejo," je izpostavila Došenović iz N1. 

V Italiji je novinarstvo bolj strogo 

"Zase bi lahko rekel mogoče egoistično rekel, da sem dosti bolj navezan na italijansko novinarsko tradicijo, ker sem konec koncev zaposlen v Italiji, zdaj me čaka tudi državni izpit, ker je novinarstvo v Italiji reguliran poklic, imamo izkaznice, vseeno je malo bolj strogo kot v Sloveniji," pa je svoje videnje orisal Poljšak s tržaškega Primorskega dnevnika, ki ima dober vpogled v novinarstvo pri nas in v sosednji Italiji. 

Težava slovenskega novinarstva je tudi, da več ne obstaja javnost, kot celota, ki bi jo novinarji nagovarjali, ampak obstajajo različne javnosti, ki so segmentirane po različnih področjih in na družbenih omrežjih, je prepričan Trampuš. Med pozitivnimi primeri medijev, ki imajo svoje občinstvo, je naštel Mladino in Val 202, za dnevnike pa to ne velja več, saj bralci te novice preberejo že drugod, denimo na spletnih portalih.

Okrogla miza, na kateri bi si novinarji zagotovo želeli večjo prisotnost študentov novinartstva, je tokrat sicer spregledala vse bolj problematično cenzuro v slovenskih medijih, ki bi si zaslužila posebno okroglo mizo. Ne le politična, ki se je pred prihajajočimi volitvami močno okrepila v vodilnih slovenskih medijih, pač pa tudi ekonomoska: povedano drugače: nekateri oglaševalci, ki določenemu mediju dajo veliko denarja za oglaševanje, si pridržujejo pravico do tega, da vplivajo na to, kaj bo v mediju tudi na koncu objavljeno ali pa celo dosežejo, da se objavljena vsebina spremeni oz. umakne. A seveda javnost tega nikoli ne izve. 

dezurni@styria-media.si