V Sloveniji se soočamo s kritičnim primanjkljajem zdravnikov, kako so se uspešno lotili tega iziva smo se pogovarjali z Emirjem Kuduzovićem, bivšim direktorjem Zdravstvenega doma Kočevje.
Gospod Kuduzović, če se ne motim, ste v svojem mandatu uspeli vzpostaviti prvi delujoči satelitski urgentni center v Sloveniji. Kako vam je to uspelo?
Tako je. V Sloveniji je načrtovanih 15 satelitskih urgentnih centrov, mi pa smo bili med prvimi, ki smo uspeli zagotoviti vse pogoje za delovanje, od ustreznih prostorov in opreme do popolne kadrovske zasedbe. Danes imamo sistem v celoti vzpostavljen in delujoč. Prednost satelitskih urgentnih centrov je predvsem v tem, da izboljšujejo dostopnost, odzivnost ter razbremenjujejo glavne urgentne centre. Naš cilj je, da čim več pacientov obravnavamo lokalno, brez potrebe po napotitvi v Ljubljano ali Novo mesto.
S kadrom za potrebe satelitskega urgentnega centra nismo imeli nikakršnih težav, uspelo nam je zagotoviti popolno ekipo, ki jo tak center potrebuje.
V ta namen imamo vzpostavljeni dve kirurški sobi in več opazovalnic, kjer lahko paciente ustrezno obravnavamo. Po zaključeni obravnavi se večina pacientov lahko vrne domov, brez nadaljnjih napotitev. To pa je tudi osnovno poslanstvo satelitskih urgentnih centrov, torej zagotoviti kakovostno in celostno obravnavo čim bližje pacientu.
Kakšni so odzivi ljudi?
Delo na tak način smo začeli lani aprila, odzivi pa so zelo pozitivni, saj je veliko bolnikov po obravnavi napotenih domov in se jim ni treba voziti v druge dele Slovenije.
Delovanje takšnega centra zahteva veliko dodatnih sodelavcev. Kako vam uspe v zdravstveni dom pritegniti ustrezen kader?
Če se osredotočim izključno na satelitski urgentni center, priznam, da smo imeli sprva nekaj bojazni, ali bomo uspeli pridobiti dovolj diplomiranih medicinskih sester. Vendar se je izkazalo, da je prav odprtje centra pritegnilo številne občane in občanke, ki so prej delali v Ljubljani ali drugod po Sloveniji, da so se odločili vrniti v domače okolje. S kadrom za potrebe satelitskega urgentnega centra tako nismo imeli nikakršnih težav, uspelo nam je zagotoviti popolno ekipo, ki jo tak center potrebuje. Več skrbi smo imeli glede urgentnih zdravnikov, saj jih v Sloveniji kronično primanjkuje. Že leta 2020 je takratno vodstvo zavoda skupaj z županom ravnalo proaktivno in se osebno odpravilo v eno izmed mest v Srbiji, kjer so se srečali s skupino zdravnikov ter jim predstavili možnosti zaposlitve pri nas.
Obisk se je izkazal za izjemno uspešen, saj sta se našemu zavodu pridružila dva urgentna zdravnika, ki še danes uspešno delujeta v zdravstvenem domu. Poleg njiju sta se pridružili tudi dve pediatrinji, ki prav tako še vedno delata pri nas, z njima pa so zelo zadovoljni tako otroci, starši kot tudi vodstvo. V okviru obiska smo sklenili sodelovanje tudi s psihiatrinjo, ki pa se je kasneje odločila nadaljevati delo v zasebnem sektorju.
Ste lahko malo bolj konkretni, kako je izgledal obisk Srbije, iskanje primernega kadra na terenu, od kje ideja, da obiščete specifičen kraj?
Prvi obisk se je zgodil na pobudo takratnega vodstva zavoda in župana. Ko sem oktobra 2023 prevzel vodenje Zdravstvenega doma Kočevje, sem to pot nadaljeval. Februarja 2024 nam je naša občanka, ki je takrat živela v Srbiji, pomagala pri organizaciji obiska večje skupine zdravnikov iz Srbije, obisk pa se je znova izkazal za zelo uspešnega.
Zavedamo se namreč, da Kočevje žal ni dovolj privlačna lokacija za slovenske zdravnike, čeprav smo se jih zelo trudili pridobiti. Kljub številnim objavam prostih delovnih mest se na naše razpise več let ni prijavil skoraj nihče. Zato smo se odločili, da moramo biti bolj aktivni pri iskanju kadra v tujini.
Osebno sem poskušal izkoristiti vsa poznanstva, da bi prišel v stik z zdravniki, ki bi jih zanimalo delo pri nas. Redno se udeležujemo tudi sejmov zaposlovanja, ki jih organizira Zavod za zaposlovanje RS, kjer se predstavljamo kot delodajalec in iščemo primeren kader. Pred kratkim sva skupaj z županom obiskala tudi Makedonijo, kjer smo se osebno predstavili zdravnikom, odkrito spregovorili o pogojih dela in jasno predstavili plačne okvire, da natančno vedo, kaj lahko pričakujejo.
Danes lahko rečem, da imamo vzpostavljena poznanstva in sodelovanja v praktično vseh državah nekdanje Jugoslavije, kar nam omogoča širši dostop do strokovnega kadra.
Kakšne pa se vam zdijo slovenske plače v primerjavi z drugimi državami bivše Jugoslavije?
Če izvzamemo Hrvaško, za katero ocenjujem, da ima plače primerljive s slovenskimi, so plače pri nas v povprečju nekoliko višje. Vendar te razlike niso tako velike, da bi same po sebi prepričale zdravnike, da se odločijo za prihod v Slovenijo.
Večina zdravnikov, ki so se nam pridružili iz tujine, se je za prihod odločila predvsem zaradi kakovosti življenja in varnega okolja, ki ga Slovenija ponuja. To velja tako zanje kot za njihove družine in otroke, kar pogosto predstavlja odločilen dejavnik pri njihovi odločitvi.
Lahko podelite kakšno konkretno izkušnjo?
V svojem mandatu sem v okviru Zdravstvenega doma Kočevje uspel zagotoviti tudi kardiologa. Stik sem najprej vzpostavil z zobozdravnico, s katero sva se pogovarjala o možnosti zaposlitve pri nas. V pogovoru je omenila, da je tudi njen mož zdravnik kardiolog. Takrat te ambulante pri nas sploh še nismo imeli, potrebovali pa smo zdravnika, ki bi lahko opravljal ultrazvočne preiskave, med drugim tudi ultrazvok srca, ki spada na področje kardiologije.
Zobozdravnica in njen mož kardiolog sta se v Kočevje preselila avgusta lani. Najprej smo začeli z izvajanjem ultrazvokov, nato pa smo se skupaj z ekipo aktivno lotili postopka na Ministrstvu za zdravje in Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, da bi pridobili program na podlagi katerega bi lahko vzpostavili kardiološko ambulanto. Zavedali smo se, da gre za področje zdravstvene dejavnosti, kjer so čakalne dobe v Sloveniji resnično dolge, zato bi odprtje ambulante v lokalnem okolju povečalo dostopnost do te storitve.
Razlike v plačah niso tako velike, da bi same po sebi prepričale zdravnike, da se odločijo za prihod v Slovenijo.
Ker je šlo pri nakupu opreme za potrebe kardiološke ambulante za zelo visoko investicijo, sem kardiologa odkrito prosil za iskrenost. Povedal sem mu, da je oprema za takšno ambulanto draga in če je njegov namen, da v našem zavodu ostane samo določen čas naj mi to pove, ker sem se zavedal, da če nas on po določenem času zapusti, novega kardiologa ne bomo našli. Rekel je, da lahko svojo zavezanost potrdi tudi s pogodbo, vendar to zakonsko ni izvedljivo. Zato sva se na koncu odločila, da bova sodelovanje gradila na zaupanju in jaz sem človek, ki zna zaupati.
Torej ste tujim zdravnikom, ki so prišli v ZD Kočevje nudili ne le službeno, ampak tudi zasebno pomoč?
Tako je. Kardiolog, o katerem sem prej govoril, me je na primer prosil za pomoč pri selitvi v novo stanovanje. Povedal sem mu, da ni potrebe, da bi najemal selitveno službo, saj mu bom pomagal sam. Poklical sem šest prijateljev in skupaj smo mu pomagali pri prenosu stvari. S tem smo mu pokazali, da mu ne nudimo le službe, ampak tudi življenjsko podporo pri vključevanju v novo okolje. Čeprav je Kočevje majhno mesto, je za tujce ob prihodu vse novo in pri vključevanju v okolje potrebujejo pomoč.
Spomnim se tudi primera, ko me je eden od zobozdravnikov klical v nedeljo, ko sem bil doma z družino, ker je izgubil ključe od stanovanja. Brez oklevanja sem se oblekel in z njim odšel na iskalno akcijo po mestu. Ključe smo na koncu našli šele zahvaljujoč moji hčerki, ki je na Facebooku opazila objavljeno fotografijo ključev.
Iskreno, težko si predstavljam, da bi takšno osebno pomoč zaposlenim, ki prihajajo iz drugih držav, nudili direktorji večjih zavodov.
Koliko pa je pri vas zaposlenih, ki prihajajo iz tujine?
Naj najprej pojasnim, da se moramo pri tem osredotočiti predvsem na zdravniški kader, saj srednje in diplomirane medicinske sestre ne prihajajo iz tujine, z zaposlovanjem teh nimamo težav. Če bi pogledali odstotkovno, je v ZD Kočevje bistveno več zdravnikov, ki prihajajo iz tujine.
Dejstvo pa je, da bi brez aktivnega iskanja zdravnikov v tujini marsikatera dejavnost v ZD Kočevje ostala zaprta. Na primer, več let ZD Kočevje ni imel stalnega pediatra, te storitve smo zagotavljali preko zunanjih pogodbenih sodelavcev. Posebna težava pri tem je, da je otrokom varneje, če se navadijo na eno osebo, medtem ko je bil v prejšnjem sistemu pediater lahko vedno drug.
Če se ne bi poslužili iskanja zdravnikov v tujini, bi bilo mnogo dejavnosti v Zdravstvenem domu Kočevje zaprtih.
Sedaj imamo dve pediatrinji, ki sta zaključili vse obveznosti, naložene s strani Ministrstva za zdravje, in samostojno delujeta v dveh ambulantah. Tako jaz kot direktor, pa tudi starši in otroci, smo z njima zelo zadovoljni. V naslednjem letu se nam bo pridružila še specializantka iz Kočevja, kar bo okrepilo našo ekipo na področju pediatrije.
Trenutno zadnjih 15 zdravnikov, zaposlenih v ZD Kočevje, prihaja iz držav bivše Jugoslavije.
Nekaj zdravnikov, ki ste jih iz tujine pripeljali v Slovenijo, je čez čas odšlo. Jih je bilo veliko?
Res je, naj pa poudarim, da so bili vsi odhodi sporazumni. Bom pojasnil okoliščine vsakega od odhodov: psihiatrinja se je odločila, da bo poklicno pot nadaljevala v zasebnem sektorju, kjer so ji ponudili boljše pogoje. Odšla je specializantka družinske medicine, ki se je vrnila v Srbijo zaradi hudega domotožja. Eden izmed specializantov družinske medicine je zamenjal delovno okolje, ker je želel biti bližje službi soproge, s 1. novembrom pa nas je zapustila specialistka družinske medicine, ki se nam je pridružila lani aprila, ki se je odločila za nadaljevanje kariere v drugem zavodu.
Kako pa se zdravniki, ki pridejo iz tujine, vključijo v naše okolje? Imajo kakšne jezikovne ovire?
Ko se oseba odloči, da se nam bo pridružila, ji občina Kočevje še preden pride v Slovenijo, omogoči spletno izobraževanje slovenščine, ki poteka enkrat tedensko. Ob tem jih opozorimo, da morajo biti samoiniciativni in poiskati dodatne možnosti za učenje jezika. Ko se nam že pridružijo, imajo določeno prilagoditveno obdobje, v katerem lahko jezik še izpopolnijo. Nekaterim gre hitreje, drugi pa potrebujejo več časa.
Naj podam še en zanimiv primer: iz Bosne smo pripeljali logopedinjo, saj nismo uspeli pridobiti kadra iz Slovenije. Kandidatka je k nam prišla januarja, začela z učenjem slovenskega jezika in morala opraviti več izpitov ter strokovni izpit za priznanje poklicne kvalifikacije. Za prijavo na strokovni izpit je bila potrebna slovenščina na nivoju B2/C1 – zahtevna stopnja, ki bi predstavljala izziv tudi za nas. Logopedinja je vse te zahteve opravila v pol leta in sedaj samostojno dela, pri čemer so tako starši kot pacienti z njenim delom izjemno zadovoljni. Presenečeni smo bili, da je vse to mogoče doseči v tako kratkem času.
Kako se vam zdi, da so sodelavci sprejemali svoje kolege iz drugih držav?
Lahko rečem, da velika večina zaposlenih s tem nima nikakršnih težav in so tuje sodelavce zelo lepo sprejeli.
Kot direktor bi si tudi sam najbolj želel, da zaposlimo nekoga iz Slovenije, saj je to najpreprosteje, ker prihod enega zdravnika iz tujine zahteva ogromno truda in energije tako s strani zavoda, kod tudi kandidata. A žal je trenutna situacija taka, da to ni mogoče, ker zdravnikov kronično primanjkuje.
V tako velikem kolektivu, nas je namreč 170, se seveda pojavijo tudi manjša trenja, vendar niso povezana s tem, od kod kdo prihaja.
Kakšna pa menite, da je slovenska zakonodaja na tem področju? Se vam zdi ustrezna, bi lahko bilo kaj drugače?
Kar zadeva zakonodajo lahko Ministrstvo za zdravje zelo pohvalim. Postopki so se znatno pohitrili, pred leti so namreč trajali tudi po eno leto. V praksi je to pomenilo, da si čakal celo leto, da si sploh izvedel, kaj mora kandidat opraviti, da se lahko zaposli v Sloveniji. V tem času si je marsikdo premislil. Danes pa celoten postopek traja le dva do tri mesece.
Ne poznam sicer zakonske podlage za to, a v praksi bi se izkazalo za zelo podporno, če bi lahko kandidata s pogodbo zavezali, da ostane določen čas.
Največja težava starih postopkov je bila, da je bilo zelo težko sklicati tričlansko komisijo, ki je bila potrebna za obravnavo zahtevane dokumentacije. Po novem zakonu o priznavanju poklicnih kvalifikacij je za obravnavo dovolj ena izvedenska oseba.
Dobra stran tega zakona je tudi ta, da omogoča, da kandidata, tudi če še nima znanja slovenskega jezika, že zaposliš v zdravstvenem domu v neki drugi obliki. Tako se lahko čim prej vključi, začne učiti jezik in kasneje lažje opravlja svoje delo.
Ne poznam sicer zakonske podlage za to, a v praksi bi se izkazalo za zelo podporno, če bi lahko kandidata s pogodbo zavezali, da ostane določen čas. Imeli smo namreč primer zdravnice, pri kateri se je izkazalo, da je celoten postopek priznanja poklicne kvalifikacije za zavod predstavljal minus. Plačo v prilagoditvenem obdobju, ki traja šest mesecev, namreč plačuje zdravstveni dom, ne država. Poleg tega kandidatu krijemo stroške opravljanja izpita iz slovenščine, plačujemo številne takse, izobraževanja in potrebno opremo. Po šestih mesecih je kandidatka zapustila zavod in pri tem ni bila dolžna zavodu povrniti nikakršnih stroškov.
Kaj pa menite o razlikah v plačah pri osebah, ki so zaposlene v zdravstvenem domu in sodelovanju z osebami preko zasebnih podjetij, s. p.-jev in podobno?
Seveda je cilj zavoda, da je kader zaposlen znotraj zavoda, saj je to za zavod finančno bolj ugodno kot sodelovanje s pogodbeniki. Tudi na tem področju smo v ZD Kočevje veliko naredili. Po novem zakonu od 21. maja 2026, sodelovanje z s. p.-ji ne bo več mogoče. Možna bo le sklenitev podjemne pogodbe s fizično osebo, ki je bistveno bolj obdavčena, ali zaposlitev znotraj zavoda.
Zneski, ki jih zavod nameni zunanjim izvajalcem, so bistveno višji kot če bi zaposlili lasten kader v okviru zdravstvenega doma.
Kot primer lahko navedem specialiste zobne in čeljustne ortopedije – ortodonte. Vsi vemo, da tega kadra v Sloveniji primanjkuje, zaradi česar večina zavodov sodeluje z zunanjimi izvajalci, kar je za zavod bistveno dražje kot, če ima zaposlenega lastnega ortodonta. Ker smo vedeli, da ga v Sloveniji ne bomo našli, smo usmerili vse sile, da ga poiščemo drugje in pri tem bili uspešni.
Moje mnenje je, da si očitno nekdo v tej državi ne želi, da se ta kader krepi, kar se je pokazalo tudi pri postopku nostrifikacije specialista zobne in čeljustne ortopedije. Na več pozivov ministrstva se namreč komisija ni sestala oziroma ni podala nobenega mnenja. V takih primerih zakon jasno določa, da se, če se komisija ne odzove v 15 dneh, prošnja oziroma poklicna kvalifikacija prizna.
Zneski, ki jih zavod nameni zunanjim izvajalcem, so bistveno višji kot če bi zaposlili lasten kader v okviru zdravstvenega doma. Če bomo našli nove ortodonte iz drugih držav, bodo ti zunanjim izvajalcem zmanjšali obseg dela in s tem tudi njihov zaslužek. Očitno je to v Sloveniji problematično, saj sem v tem primeru doživel tudi bumerang anonimnih prijav. Kot direktor pa se jih ne bojim, saj je postopek pravno-formalno in zakonsko povsem ustrezen.
Moje mnenje je, da si očitno nekdo v tej državi ne želi, da se ta kader krepi.
Ali ste lahko bolj konkretni glede razlik v plačilih?
Če nekdo dela preko s. p.-ja, je seveda jasno, da bo tudi bistveno več zaslužil. Če pa kot zdravstveni dom ostanemo brez zdravnika v določeni dejavnosti in kot direktor ne morem poiskati novega kandidata za zaposlitev, moramo narediti vse, da bodo pacienti ustrezno obravnavani. Pogosto smo v takih primerih zvezani in primorani izpolniti zahteve zunanjih izvajalcev, saj sicer ambulanta ne more nemoteno delovati.
Soočamo se z resnimi težavami, obenem pa me skrbi, da bo v prihodnje počasi zmanjkalo ljudi, ki bodo pripravljeni prevzeti vodilne funkcije vodstva zavodov, kar pa verjemite, nikakor niso funkcije, ki bi bile kakorkoli privlačne.
Kot sem že omenil, novi zakon o zdravstveni dejavnosti očitno prepoznava te težave, zato takšna sodelovanja po maju prihodnjega leta ne bodo več mogoča. Predstavljam si, da bo to prineslo določene pretrese, a zakon moramo vsi spoštovati.
Kaj pa ocenjujete kot največji izziv slovenskega zdravstva?
Največji izziv vidim v tem, da v Sloveniji še vedno nimamo učinkovitih rešitev za zagotovitev ustreznega kadra, ki ga kronično primanjkuje, predvsem govorim o zdravnikih. Kot direktor ZD Kočevje lahko rečem, da smo na tem področju že naredili določene korake, a še vedno nismo dosegli točke, ko bi lahko bili popolnoma brezskrbni.
Čeprav imamo v nekaterih dejavnostih dovolj zdravnikov, smo se kot zdravstveni dom in tudi na ravni občine odločili, da bomo skušali poskrbeti tudi za določene rezerve, saj nikoli ne vemo, kaj se bo zgodilo jutri. Tudi kolikor vem, se je povečal vpis na medicinske fakultete, vendar vsi vemo, da bo trajalo več let, preden se bo to poznalo na terenu.
Velike izzive vidim tudi na področju vodstva zavodov, saj moramo direktorji ogromno energije vlagati v zadrževanje obstoječega kadra in iskanje novih sodelavcev. Zaradi tega nam včasih zmanjka časa za izpolnjevanje vseh zahtev in obveznosti, ki jih nalagajo različne institucije. Soočamo se z resnimi težavami, obenem pa me skrbi, da bo v prihodnje počasi zmanjkalo ljudi, ki bodo pripravljeni prevzeti te funkcije, kar pa verjemite, nikakor niso funkcije, ki bi bile kakorkoli privlačne.
Morda vas zanima tudi:
ko berem ta clanek vidim, da smo slovenijo zapravili. preziveli bodo tisti z denarjem
ma jebala vas jugoslavija...
Zaposlit te zdravnike iz Balkana, ki niso nič slabši od naših (običajno se še bolj trudijo), bando FIDESovo pa poterat...Naj …