A če bi še enkrat živela, bi vse ponovila. Saj je imela svojo računico, ki se je izkazala za točno. Pustimo ob strani, da je po vzgoji in duši tradicionalistka. Čeprav so se časi spremenili, je takšnih mučenic še vedno dovolj. Ženske pravijo, da preveč, moški bi se po kratkem razmisleku najbrž strinjali. Pa poglejmo vsakdan izžete gospodinje. Če dela v fabriki, mora vstati pred petelini, domov se vrne ob treh, a zaspana. Če dela v podjetju z drsnim delovnim časom, se bo zbudila malce bolj sveža, a bo doma okoli šestih. Če je samostojna podjetnica, pa tako ali tako dela ves dan. Ko stopi skozi vrata, odloži torbico in vrečko s kruhom, mlekom in vsemi nujnimi sestavinami, ki jih bo rabila za pripravo obroka. Odhiti v kuhinjo in si z eno roko razpusti lase, z drugo pa že prižiga plin na štedilniku.

Iz sklede se dobro sreba
Medtem ko mora aromatična tekočina vreti petnajst minut, poskuša odtajati grah za omako. Otroke in moža že drugič opozori, da bo kosilo čez dobre četrt ure in da naj pred tem nikar ne jejo, ker hrane ne bo metala proč. Po navodilih občasno meša z dolgo žlico in obenem globoko v sebi kuha mulo, ker se nihče ne domisli, da bi sam pogrnil mizo. Otroci so za računalnikom in pravkar podirajo rekord, mož bere Planinski vestnik, ker ima neizmerno rad gore in to pred kosilom najraje počne. Kljub temu zmore sama vse znositi na mizo in možu nalije natančno dve mali zajemalki juhe, na to je pozorna sleherni dan, potem družino še tretjič pokliče k obedu. Mala dva cmokata, ker oče nikoli ni bil dovolj strog z njima. To pa zato, ker tudi sam sebi noče pljuvati v skledo, bolje je iz nje srebati.

Ohladi se. Takole bo vsak dan. @ iStockphoto

Briše posodo, razmišlja o ljubimcu
Mati vse to prenaša z vdanostjo in črtami, ki se ji za vedno trpeče zarežejo v čelo. Nihče ne ceni njene predanosti, jedača na mizi je samoumevna, in če komu ni kaj po volji, jo brez milosti biča z besedami: ''Že drugič ta teden jemo riž z grahom. Pa ravno danes, ko sem si res želel krompirjev golaž.'' Naslednji dan je na mizi krompirjev golaž. ''Spet krompir. Pražen, v oblicah, pečen, pire … a mora biti res vsak dan krompir?'' Ona je besna. ''Še krompirjeve olupke boste jedli, ko ne bo nič na mizi. Pa hvaležni boste.'' Družina z negodovanjem pomaže krožnike – edina pohvala za požrtvovalno kuharico – nato pa otroka stečeta v sobo, kjer ju čaka nov rekord, mož pa se zavali na fotelj, ker mora prelistati še Šahovsko misel. Žena se s senco na obrazu loti pomivanja posode, ki mora biti čista še pred večerjo, saj pridejo obiski. Žena med gospodinjsko tlako premleva o vojni med spoloma, o tem, da bi si omislila ljubimca, o tem, da bi upravičeno vrgla ob tla porcelanast krožnik in se zdrla na brezčutna bitja okoli sebe. Da, nikjer ne piše, da je življenje lahko. Pa bo kaj naredila, da bi bilo drugače? Pustimo primere, ko se boji batin. Govorimo o zdolgočaseni družinski rutini, ki se je zavlekla v marsikatero "osnovno celico družbe". Na to zares niti ne pomisli, čeprav očitek zvesto uporablja v besednih vojnah.

Profit naveličane gospodinje
Pa poglejmo vse skupaj. Kaj ima naveličana gospodinja od tega? Na zavedni ravni morda ne veliko, imajo pa takšni vzorci vsekakor globljo razlago od tega, da gre za izkoriščanje žensk in nikoli končan proces emancipacije. Ženska ima od tega vsaj dvoje. Prvič, osmišljanje svoje ženske vloge, kakršno je ponotranjila prek primarnih pomembnih oseb, okolice in medijev. Osmisliti življenje dandanes pa ni mačji kašelj, če se človek lahko česa oprime, mora biti hvaležen. Ste bili kdaj v družbi kakšne ženske, ki ni imela kaj početi po hiši in se je počutila tako ''nekoristno''? To je znana ženska obsesija – ''biti koristen''. Ženska, ki ji je ta možnost odvzeta ali ji ni dana, se počuti karmično kaznovana. Obstajajo seveda še bolj sumljivi tipi žensk, vendar bodo tema drugega članka.

Poznate? © iStockphoto

In drugič, ženska ima na tak način občutek nadzora nad dogajanjem v družini. Kot šefinja kuhinje je nepogrešljiva in obenem določa tempo dnevnega dogajanja. Čeprav je na smrt utrujena, bo še vedno kdaj zažgolela, če bi kdo eno uro po kosilu še sladico. Potem lahko družino spet pokliče k mizi ali doda kak droben ukaz, ki spada zraven. Moški so pogosto od doma vajeni, da kuhajo pač mame in zaradi ženine ustrežljivosti postanejo še bolj lagodni. Tako nadaljujejo na neki način grozljivo simbiozo. Če bi moški samoinciativno želel takšni ženi z ramen odvzeti celotno breme gospodinjstva, bi to njeno samopodobo povsem razčlovečilo. Zanimivo bi bilo spremljati preobrazbo takšne partnerske zveze, kakšna prehodna kriza najbrž ne bi bila izključena. Mojega prijatelja je punca že vrgla iz kuhinje, češ, da je to njeno področje. Prijateljice pa so mi večkrat zagotovile, da copate, ki bi želel vseskozi pomivati posodo, že ne bi gledale. Potem seveda sin odraste v poležuha, hčer pa v novo mučenico in obe brigadi sta precej številčni. Ampak moški seveda ve, vsaj podzavestno, da ga ženska tako na neki način drži v šahu, da je pravzaprav ona kraljica, čeprav vseskozi gospodinji.

Počitek je nujen. Zvečer jo čaka mož.  © iStockphoto

Pod rjuho čaka mož
Po napornem dvojnem delovniku pade mrak. Mož je spočit, nahranjen in zato radosten. Svet se vrti tako, kot si je vedno želel. Njegova žena premore "delovno ročico, ki je nima milijonarka", včasih mu na mizo postavi celo kozarec več, kot si je želel, in če ga zvečer oblije še lunin sij … takrat so zvezde postavljene ravno prav za ljubezen. Telesno ljubezen je vedno postavljal na prvo mesto in to se mu zdi najvišje izražanje pripadnosti, zato domneva, da ona to ceni. Pogosto jo sicer boli glava, pa mu vseeno ustreže. Torej ga ljubi. Ona pa je včasih tako zelo utrujena, da čaka, da bo mož zaspal pred njo. Potem se plazi pod rjuho v upanju, da ga je kozarec preveč zagotovo uspaval. Ponavadi ji ne uspe. Sčasoma ugotovi, da on več časa porabi za prepričevanje kot za samo dejanje, zato se ne upira več. Tako tečejo dnevi, meseci, leta. Gube v čelu so vse globlje, strast vse bolj površna. Nadomesti jo pisanje v rubriko Pisma bralcev, kamor se zatekata po pomoč oba z možem, le pod drugimi imeni. Prebirata zgodbe drug drugega in v iskanju smisla vedno pomislita, da njuna usoda ni edinstvena.