V nadaljevanju preberite: 

Zakaj občina trdi, da so bili odmiki ob izdaji soglasja ustrezni.
Kako je inšpektor tri leta pozneje izvedel meritev.
Kaj o razliki med osjo ceste in sredinsko črto pravijo DRSI, Gurs in ZAPS.
Zakaj primer odpira vprašanja o pravni varnosti investitorjev.

Postavitve ograje ob lokalni cesti v enem od naselij v občini Trebnje odpira vprašanje, ki presega konkretni spor med investitorjem  na eni ter inšpekcijo in občino na drugi strani. Gre za vprašanje, kako se v praksi določajo predpisani odmiki, torej minimalna razdalja, na kateri je lahko postavljen objekt, v tem primeru dvoriščna ograja. Vprašanje je tudi, kako lahko lastnik ograje pride v položaj, ko občina postavitev odobri, pozneje pa ga inšpektor in občina označita za neskladnega.

Projekt: ograja 6,1 metra od osi ceste

Investitor je za postavitev ograje, ki zaradi svojih mer sicer spada med enostavne objekte, naročil projektno dokumentacijo. Ta je bila potrebna, da je na občini lahko zaprosil za soglasje, saj naj bi ograja stala v območju varovalnega pasu.

Občinski akti namreč določajo, da mora biti ograja postavljena najmanj 5,6 metra od osi ceste, hkrati pa 0,6 metra od roba javne površine. Arhitekt je na prostorskem prikazu, ki temelji na podatkih GURS, prikazal tudi os ceste ter navedel, da bo ograja od nje oddaljena 6,1 metra.

Na podlagi te dokumentacije je občina investitorju izdala soglasje za postavitev panelne, transparentne ograje. Ob tem dodajmo, da je večina parcel ob omenjeni lokalni cesti zagrajenih, nekatere imajo netransparentne ograje, pri drugih ograje predstavljajo ciprese ali druge žive meje, vse pa so postavljene tik ob pločnikih. 

Foto: Profimedia Ograja tik ob cesti

Inšpektor: Razdalje so premajhne

Po skoraj treh letih, odkar je ograja postavljena, se je na vratih investitorja pojavil medobčinski inšpektor, da bo še enkrat izmeril razdalje od osi ceste do vsakega stebrička ograje. Kot izhaja iz njegovega zapisnika, so pri vseh osmih stebričkih razdalje od osi ceste krajše od 5,6 metra. Zato je investitorju naložil rok, v katerem mora ograjo prestaviti bolj v notranjost svoje parcele, v nasprotnem bo plačal globo, ograjo pa bodo odstranili na njegove stroške.  

Kdo je naredil napako: Arhitekt ali inšpektor

Investitor, ki trdi, da je ograja postavljena točno tam, kjer je v projektni dokumentaciji določil arhitekt, se seveda z odločitvijo inšpektorja ne strinja. Med drugim se sprašuje, ali je inšpektor razdalje meril na podlagi iste referenčne linije, torej osi cestišča, kot jo je v projektu prikazal arhitekt. Le tako si pač lahko razloži nastalo razliko pri odmiku ograje. Inšpektor je namreč razdaljo z ročnim tračnim metrom izmeril od središčne prometne črte na cestišču.

Možno pa je tudi, da je napako pri določitvi osi ceste naredil arhitekt. Vendar kako, da tega na občini niso zaznali že pri odložitvi o izdaji soglasja, se sprašuje investitor.

Občina: Je ograja dejansko postavljena skladno z dokumentacijo

Občina danes pojasnjuje, da je bila odločitev sprejeta na podlagi dokumentacije, ki jo je predložil vlagatelj. "Iz predložene dokumentacije je izhajalo, da je predvideni odmik ograje ustrezen, zato je bilo izdano pozitivno mnenje."  Iz odgovora občine ni razvidno, da bi v postopku posebej preverjala način določanja osi ceste, prikazane v projektni dokumentaciji.

"Vprašanja o geodetskem evidentiranju osi ceste, koordinatah posameznih točk ter morebitnih razlikah med evidentirano osjo ceste in talno prometno označbo so strokovno-tehnična vprašanja posameznih evidenc in sama po sebi ne spreminjajo vsebine izdanega mnenja. Bistveno je zato razlikovati med ureditvijo, za katero je bilo izdano pozitivno mnenje, in vprašanjem, ali je bila ograja pozneje na terenu dejansko postavljena skladno s predloženo dokumentacijo in pogoji iz tega mnenja," še pravijo.

DRSI: Os ceste je digitalno evidentirana prostorska linija

A v konkretnem primeru, ki je lahko tudi opozorilo vsem drugim investitorjem, ki načrtujejo postavljanje ograj ob javnih cestah, je prav vprašanje o tem, kje poteka os ceste, bistveno, saj je to referenca, od katere se meri razdalja.  

Vprašanje je torej, kako se določa os ceste in ali sovpada s sredinsko prometno oznako cestišča? Za pojasnilo smo se obrnili na Direkcijo Republike Slovenije za infrastrukturo (DRSI).

Ta pojasnjuje, da je os ceste digitalno evidentirana, uradna prostorska referenčna linija, ki predstavlja vzdolžni potek ceste v prostoru. Evidentirana je v zbirnem katastru gospodarske javne infrastrukture (ZK GJI) kot samostojen prostorski podatek. Os ceste ni meja parcele, niti ni del zemljiškega katastra.

Prometna oznaka ni nujno tudi os ceste

Čeprav je položaj osi občinske ceste praviloma določen po sredini vozišča, "evidentirana os javne ceste ni enoznačna s talno vzdolžno ločilno oziroma središčno prometno označbo," navajajo na direkciji in dodajajo, da liniji lahko sovpadata, vendar to ni pravilo. "Položaja talne središčne označbe zato ni mogoče šteti za uradno evidentirano os javne ceste".

Direkcija pojasnjuje, da je talna označba element prometne signalizacije, ki se lahko prilagaja prometnovarnostnim zahtevam, širinam prometnih pasov in prometnim ureditvam, medtem ko os ceste predstavlja geometrijski podatek o njenem poteku v prostoru.

GURS: Kataster nepremičnin ni podlaga za os ceste

Podatka o poteku osi ceste tudi ni možno preprosto določiti na podlagi katastra nepremičnin. Iz projektne dokumentacije pa ni razvidno, na podlagi katere evidence ali metode je bila os določena.

Po mnenju Gursa osi ceste zato ni mogoče oziroma ni smiselno generirati iz podatkov katastra nepremičnin.

ZAPS: določanje osi ni naloga arhitekta

Arhitekt pravi, da je ugotavljal dejansko stanje in da so se v času od nastanka projektne dokumentacije razmere na terenu lahko spremenile.

Kako naj bi projektant v grafičnem prikazu določil os ceste, smo vprašali tudi na arhitekturno zbornico (ZAPS). Tam poudarjajo, da določanje osi cest ni naloga arhitektov, temveč področje geodetov in prometnih oziroma gradbenih inženirjev. Projektant mora pri projektiranju upoštevati pogoje, določene v prostorskih aktih in s strani pristojnih upravljavcev cest.

Če obstajajo razlike med geodetskimi podatki, katastrom in dejanskim stanjem na terenu, jih po mnenju ZAPS ni mogoče reševati zgolj s projektantsko interpretacijo, temveč je potrebna uskladitev s pristojnim upravljavcem ceste.

Odgovori pristojnih institucij kažejo, da os ceste ni zgolj črta na asfaltu, ampak uradni prostorski podatek. DRSI pa med drugim izrecno pojasni, da sredinske prometne oznake na vozišču ni mogoče samodejno šteti za uradno evidentirano os javne ceste.

Občina je pritrdila inšpektorju

Kdo je v procesu od priprave dokumentacije do izdaje inšpekcijske odločbe ravnal napačno, bo moral investitor očitno raziskati sam. Iz inšpekcijskega zapisnika namreč izhaja, da so os ceste izenačili s središčno oznako cestišča. Ali so dejansko preverili podatek v zbirnem katastru gospodarske javne infrastrukture, iz zapisnika ne izhaja. Prav zato ni jasno, ali sta projektant in arhitekt razdaljo merila iz iste referenčne točke.

Na občini, ki je v zadevi odločala kot drugostopenjski organ in pritrdila inšpektorju, navajajo, da je referenčna točka ista, vendar tega iz dokumentacije projekta ni možno sklepati.

Odgovora medobčinskega inšpektorata do zaključka pisanja članka nismo dobili.

Primer, ki presega eno ograjo

Dogajanje v opisanem primeru odpira širše vprašanje pravne varnosti investitorjev. Ko občan pridobi projektno dokumentacijo, pridobi pozitivno mnenje občine in objekt izvede skladno s projektom, mora biti povsem jasno, od katere referenčne točke se bo skladnost posega preverjala tudi čez več let.

"Ograjo bom premaknil, plačal bom globo, ki mi jo je prav v teh dneh, čeprav se rok za izvedbo še ni iztekel, poslal inšpektor, potem pa bom raziskal, kje poteka os ceste in ugotovil, kdo je naredil napako, arhitekt ali inšpektor," nam na koncu pove investitor.

Fotografiji sta simbolični.