Z gradnjo nizkoenergijskih in pasivnih hiš, zdaj to velja tudi za obvezne skoraj ničenergijske, se je v nekaterih elementih spreminjala tudi njihova arhitekturna zasnova. Sploh za pasivne hiše velja, da mora biti razmerje med prostornino hiše in površino oboda, torej znanjih sten strehe in tal, čim manjše. Temu pravimo oblikovni faktor hiše. Ta vpliva na energijsko učinkovitost.
Da bi dosegli čim bolj ugodnega, bi bilo najbolje graditi kocke oziroma kvadre z ravnimi strehami, ali enokapne strehe z majhnim naklonom, kompromis so dvokapnice, zagotovo pa ne štirikapnice in razgibane strehe, pod njimi pa obod več kot štirih ploskev z različnimi izrastki.
Sodobne dvokapnice
Dvokapnice so pri nas tradicionalne, v večini občinskih prostorskih aktov so tudi edine dovoljene. Zato v arhitekturi iščejo rešitve, ki bi dvokapnice nekoliko oddaljili od klasičnih, jih naredili sodobnejše, oblikovno bolj izčiščene, če želite, minimalistične. Eden od teh odmikov so hiše z dvokapnimi strehami, vendar brez napuščev, kar pri novozgrajenih hišah lahko vidimo vse pogosteje. Streha se preprosto nadaljuje v steno in nasprotno, brez izrazitega prehoda.
Ali je to všečno ali ne, je subjektivna ocena, bolj pomembno je, ali je to dobra odločitev. Napušči imajo namreč točno določeno vlogo. Pred dežjem in vlago ščiti zunanje stene in stavbno pohištvo, namenjen je tudi zaščiti pred sončnim sevanje, seveda odvisno od njegove globine. Hkrati pa je napušč tudi prostor za namestitev žlebov.
Napušči so lahko manjši ali bolj globoki, kar naj bi bilo v prvi vrsti odvisno od vremenskih razmer, ki so značilne za geografsko področje, na katerem stoji hiše. Na Primorskem, kjer je značilna burja, ima večina hiš majhne oziroma plitke napušče, s čimer se zmanjša možnost sile vetra na napušč in s tem možnost, da bi odpihnilo streho. Pa vendar tudi tak plitek napušč igra pomembno vlogo pri zaščiti hiše, nanj so pritrjeni žlebovi.
Drugod po Sloveniji so napušči bolj globoki, običajno od 60 do 100 centimetrov. Lahko pa so še globlji, vse do 170 centimetrov. Takšne običajno postavimo nad vhodi ali terasami. Ti napušči učinkovito ščitijo predvsem pred pregrevanjem hiše in ob močnejših nalivih pred navlaženjem fasade in stavbnega pohištva.
Imajo pa napušči tudi slabo stran. Če niso pravilno izvedeni, špirovci, ki štrlijo iz hiše, predstavljajo toplotni most, to pa poleg izgube energije, torej manjše energijske učinkovitosti hiše, pomeni še druge težave. Toplotni mostovi so v resnici hladna mesta, na katerih vlaga iz toplega zraka kondenzira, stalna navlaženost pa je idealna za razvoj plesni.
Zato je izjemno pomembno, da so napušči pri novogradnje pravilno izvedeni, prehodi špirovcev in lege na zunanjem zidu pa toplotno zaščiteni. Prvo pravilo je, da sta strešna in fasadna toplotna izolacija neprekinjeno povezani. Torej morajo biti strešne lega in špirovci nad toplotnim ovojem, tako da ga ne prekinjajo, ali pa morajo biti toplotno izolirane. To je v zadnjem času pogosta rešitev, saj na novogradnjah lahko vidimo napušče oblečene v fasadni sistem. Špirovci so običajno oblečeni v ekstrudirani polistiren, čez pa je tako kot na stenah narejen zaključni fasadni sloj.
Pri hišah brez napuščev toplotni mostovi na prehodu strehe v steno niso težava. Toplotna izolacija poteka neprekinjeno. Težavo pa lahko predstavljajo žlebovi. Kam in kako jih namestiti? Ena od rešitev je, da se ti namestijo na znanji strani fasade, na prehodu med streho in steno. To je dobra in učinkovita rešitev, saj žlebovi ne prebadajo toplotnega ovoja, hkrati ni možnosti zamakanja. Vendar pa so vidni in prekinjajo arhitekturno zasnovo hiše, ki naj bi bila brez robov in izstopajočih elementov.
Bistvena slaba stran streh brez napušča je umazanija, ki se počasi in zagotovo nabira pod vrhom stene. Del meteorne vode, …
napušč nima kaj dosti opravka pri vetru.. strehe odkriva podtlak, ki nastane, (letalsko krilo). druga pripomba, ki jo danes nihče …