Menjava starih oken z novimi, ki bistveno bolj tesnijo in so energijsko učinkovita, kar pomeni, da pozimi potrebujemo manj toplote za ogrevanje prostorov, so ena od najpogostejših naložb v starih hišah. Po podatkih REUS (raziskava energijske učinkovitosti stavb) je v zadnjih letih kar 66 odstotkov gospodinjstev stara okna zamenjalo z novimi.
A kaj, ko menjava oken ni vedno tako preprosta. Predvsem si vsa gospodinjstva, ki bi to sicer morala storiti, da bi zmanjšala stroške ogrevanja in hkrati izboljšala bivalne pogoje, tega ne morejo privoščiti. Naložba v nova okna ni majhna, hitro naraste na nekaj tisoč evrov, odvisno od števila in kakovosti novih oken, seveda.
Rešitev so tudi nova tesnila
Višina naložbe pa ni edini razlog, da se ne odločimo za zamenjavo oken. V praksi je pogosto tako, da so stara okna, običajno so lesena, še v zelo dobrem stanju. Okviri in krila oken so nenačeta, trdna, njihova površina ni poškodovana, le tesnijo nekoliko slabše, zato jih ne želimo menjati. Lahko pa jih izboljšamo. Preprosto jih opremimo z novimi tesnili, ki bodo zagotovila, da skozi okna ne bo več pihalo, manjše pa bodo tudi toplotne izgube.
Takšna sanacija starih oken je denimo zelo pogosta v Nemčiji. Tam se lastniki starejših hiš in stanovanj veliko pogosteje odločijo za dodatno ali novo tesnjenje oken, kot pa za vgradnjo novih.
Kje vse lahko piha?
Pri oknih in vratih so kritične predvsem pripire, to so stiki med okenskim krilom in okvirjem. Piha lahko tudi skozi stik med okvirjem in zidom ali pa med zasteklitvijo in krilom.
Najprej moramo torej ugotoviti, kje natančno pri oknu piha. Tesnost pripir preizkusimo tako, da med okvir in krilo vložimo list papirja. Če ga pri zaprtem oknu z lahkoto izvlečemo, je tesnjenje nezadostno. Poskus ponovimo na več mestih.
V naslednjem koraku moramo ugotoviti velikost špranj, skozi katere vleče, tudi glede na to bomo izbrali tesnilo. Ugotoviti moramo tudi, kako se njihova velikost spreminja od zgornjega do spodnjega roba okna. To najlažje preverimo tako, da vanje vstavimo plastelin in ga stisnemo med pripiro.
Boljša je rešitev z utorom
Tesnila, ki so postala neučinkovita zaradi utrujenosti materiala, ali pa so poškodovana oziroma odtrgana, lahko zamenjamo sami. Popravilo zvitih kril in zamenjavo poškodovanega okovja ter izdelavo novih utorov ali njihovo rezkanje, pa je običajno bolje prepustiti usposobljenemu mojstru.
Pripire lahko zatesnimo na dva načina: s samolepilnimi tesnili ali pa s tesnili, ki jih vstavimo v na novo vrezan ali porezkan utor. Boljša je rešitev z utorom. Če se odločimo za zadnjo, je bolje prepustiti mojstru, saj bo moral urezati nov utor, v katerega bo potem vstavil novo tesnilo, to pa zagotovo zahteva nekaj spretnosti.
Najpogosteje uporabimo silikon in sintetični kavčuk
Tesnila so različnih oblik in iz različnih materialov. Najpogosteje so iz silikona, polivinilklorida, penjenega poliuretana, navadnega sintetičnega črnega kavčuka. Tesnilo, ki ga izberemo, mora biti elastično, hkrati pa odporno na vlago, mraz, vročino, neposredne sončne žarke, mehanične obremenitve in čistila. Običajno največkrat izberemo silikon in sintetični kavčuk, ker sta elastična in imata dolgo življenjsko dobo.
Tesnilo namestimo po celotni dolžini notranje pripire. Tako tople in vlažen notranji zrak ne bo več prišel v stik z zunanjim steklom, kjer bi zaradi nižje temperature tega stekla kondenziral. Hkrati tako preprečimo tudi, da bi stalna prisotnost vlage zaradi kondenzacije začela načenjati okenski okvir in krilo.
Enaka tesnila lahko uporabimo tudi, če jih nameščamo v nove utore. Pred tem moramo le dobro pripraviti površino utora, ki mora biti zbrušena, tako da bo ravna in gladka, potem pa jo je treba temeljiti očistiti prahu in umazanije.
Rego med zidom in okenskim okvirom običajno zatesnimo z poliuretansko peno in tesnilnimi trakovi na notranji in zunanji strani. Tudi tega posega se bodo sami lotili le najbolj spretni, sicer pa je bolje poklicati mojstra.
Rego je treba namreč pripraviti, preden jo polnimo z poliuretansko peno, okenski okvir pa mora biti v času, ko se pena razteza po regi, podprt z letvami. Poliuretanski peni, ki je hkrati toplotni in zvočni izolator, se med strjevanjem namreč poveča volumen.
Ker pa pena ni odporna na ultravijolične žarke in vlago, to namreč vpija, s čimer se ji slabšajo zvočne in toplotnoizolativne lastnosti, jo je treba na notranji in zunanji strani zaščititi s tesnilnimi trakovi ali tesnilnimi masami. Tudi ta tesnila morajo biti elastična, odporna na vodo in spremembe temperatur, zato so najpogosteje narejena iz različnih silikonov in drugih sintetičnih polimerov.
Več o gradnji, obnovi in učinkoviti rabi energije najdete tukaj.