Za projektiranje in gradnjo določenih tipov javnih stavb že od leta 2012 velja, da morajo vsaj 30 odstotkov prostornine vgrajenih materialov predstavljati les ali lesna tvoriva, pri tem pa se ne upoštevajo notranja oprema, plošče pritlične etaže in pod njimi ležeče konstrukcije.

Tako določa uredba o zelenem javnem naročanju (ZeJN), ki je bila sprejeta omenjenega leta, kasneje pa, kot pravijo na ministrstvu za gospodarstvo dvakrat novelirana. Zadnja lanska je na novo prinesla le razširjen nabor stavb, pri katerih je treba ta cilj izpolniti.  

Zato je na mestu vprašanje, zakaj mora ministrstvo po več kot 13 letih veljavnosti zahteve, da je v javnih stavbah vsaj 30 odstotkih lesa ali lesnih tvoriv, javnim investitorjem in projektantom različnih strok pojasnjevati, kako to doseči.

Nova metodologija izračuna

Razloga sta dva. Uredba se je za izračun deleža lesa sklicevala za standard, ki ni več v veljavi, zato je direktorat za lesarstvo v sodelovanju z zunanjim izvajalcem pripravil metodologijo za izračun deleža lesa v stavbah. Nova smernica tako prinaša konkretna pojasnila, kako pravilno izračunati deleže, kateri materiali se upoštevajo in kako postopkovno ustrezno pripraviti izračune v posameznih programih za projektiranje objektov.

Samo tretjina se drži zakona

Drugi razlog pa je precej zaskrbljujoč. "Analiza učinkov izpred nekaj let je namreč pokazala, da se cilj uredbe o ZeJN za projektiranje in izvedbo gradnjo stavb izvaja zgolj v eni tretjini javnih naročil," pravijo na direktoratu za lesarstvo.

Javni naročniki očitno ne upoštevajo zahtev in gradijo stavbe brez zahtevanega deleža lesa, kršijo predpise, namesto da bi bili zgled vsem drugim investitorjem, od katerih država zahteva izpolnjevanje precej zahtevnih pravil gradnje.

Na direktoratu za lesarstvo se s številnimi aktivnostmi trudijo nuditi strokovno podporo vsem deležnikom, zato so lani začeli pospešeno izvajati številne aktivnosti za bolj učinkovito izpolnjevanje določil, "s katerimi smo sprožili močan signal, da so določila uredbe o ZeJN obvezna".  

Dobre prakse so predvsem vrtci in šole

Kljub temu v Sloveniji obstajajo primeri dobrih praks. Na direktoratu za lesarstvo jih naštejejo le nekaj, med njimi so novogradnja vrtca Selnica ob Dravi, rekonstrukcija in prizidava osnovne šole Lenart, novogradnja vrtca Muta, rekonstrukcija in prizidava vrtca Duplek. »To so objekt, ki so prejeli tudi sofinanciranje iz naslova javnega poziva za spodbujanje javnih demo lesenih objektov«.

Takšnih stavb je sicer še več, predvsem so to vrtci, šole in telovadnice. Kaj pa druge javne stavbe, na primer zdravstveni domovi, bolnišnice, večstanovanjske stavbe, ki jih gradijo javni stanovanjski skladi? Pogoje o zahtevanem deležu lesa morajo namreč izpolnjevati poslovne in upravne stavbe, stavbe splošnega družbenega pomena, Stanovanjske stavbe za posebne družbene skupine, večstanovanjske in tudi enostanovanjske stavbe ter gostinski objekti.

Stanovanjski sklad izpolnjuje zahteve

Ali določila o 30-odstotnem deležu lesa pri gradnji javnih najemnih stanovanj upoštevajo, smo vprašali na republiškem stanovanjskem skladu. "Stanovanjski sklad Republike Slovenije pri vseh javnih naročilih projektiranja in izvedbe gradnje upošteva uredbo o zelenem javnem naročanju, vključno s ciljem deleža lesa in lesnih tvoriv. Upoštevanje uredbe o zelenem javnem naročanju je zahtevano v projektni nalogi, ki je sestavni del razpisne dokumentacije in je osnova za izdelavo projektne dokumentacije," odgovarjajo.  

Pogoj izpolnijo tako, da projektant »v začetnem razvoju vsakega posameznega projekta z uporabo vseživljenjske analize preveri možne načine izpolnitve cilja«. Končna rešitev je tako lahko lesena konstrukcija, lesena fasada, izolacije iz lesenih tvoriv in gradbenih proizvodov z znakom za okolje tip I in tip III ali pa s certificiranjem trajnostne gradnje stavbe.  

Obstajajo izjeme

V uredbi namreč obstajajo tudi izjeme, da je delež lesa lahko za tretjino manjši, če se v stavbo vgradi najmanj 10 odstotkov gradbenih proizvodov, ki imajo znak za okolje tipa I ali III. S prvim so označeni proizvodi ali storitve, ki so prestali presojo okoljskih vplivov življenjskega cikla, drugi pa obveščajo potrošnika o vplivih izdelka na okolje.

Zahtevo o deležu lesa je treba upoštevati tako pri novogradnjah kot tudi pri dozidavi, nadzidavi, rekonstrukciji in spremembi namembnosti. "Pri tem pa je pomembno, da se stavbo preuči z vidika možnih omejitev: statične omejitve, požarno varstvene omejitve idr." 

Delež lesa bi lahko bil tudi višji

Namen zahteve o deležu lesa v stavbah je izkoristiti njegove prednosti in ustvariti pozitivne okoljske učinke, ki se kažejo prek dolgoročnega skladiščenja CO₂. Pri tem pa mora biti po navedbah direktorata raba lesa gospodarna in racionalna, kar med drugim pomeni tudi, da je v stavbah uporabljen pravilno in ne le kot okrasni element, ki prispeva k umetnemu višanju deleža lesa v stavbi.

Zakaj je predpisani delež 30 in ne na primer 50 odstotkov? "Izračuni, ki so bili pripravljeni, so pokazali, da lahko dosegamo tudi višje deleže, vendar pa ob različnih geografskih značilnostih Slovenije, tehnologiji lesene gradnje, ki se v glavnini uporablja pri nas, ter drugih zakonskih obveznostih, ki jih je treba upoštevati pri projektiranju in izvedbi gradnje stavb (požarne smernice, statične omejitve idr.) menimo, da je 30-odstotni delež lesa ustrezen in ga je možno doseči tudi pri hibridni izvedbi gradnje stavb".

Kaj šteje in kaj ne

Investitor zahteve lahko izpolni z uporabo masivnega lesa, furnirja, različnih lesnih plošč, lahko so to tudi lesno-cementne plošče in lesno-mavčne plošče, upošteva se tudi toplotna izolacija iz lesnih vlaken.

Les in lesna tvoriva pa se v stavbo lahko vgrajujejo kot nosilne konstrukcije, podkonstrukcije, stopnišča, preklade, fasadne obloge in kritine, strenske in stropne obloge. V delež lesa pa se ne vštevajo pohištvo, stavbno pohištvo in oprema, začasne konstrukcije in drobni montažni elementi.