V lanskem letu se je takrat 22-letni študentki predšolske vzgoje – Luciji Vrankar življenje obrnilo na glavo. Po spletu naključij ji je bivši partner, s katerim ni bila v stiku že nekaj mesecev, poslal članek, ki ji je dodobra premešal življenjske karte.
V njem je pisalo, da letalska družba Emirates v Sloveniji išče nove ljudi za zaposlitev in čez teden dni bo v Mariboru potekal t.i. Emirates open day. Ker se ji je služba stevardes že od nekdaj zdela zanimiva, se je prijavila na razgovor, v smislu: "Zakaj pa ne?"
Pogum se ji je obrestoval, saj se je v roku štirih mesecev preselila v Dubaj in se pridružila približno 60 Slovencem, ki so delali pri Emiratih. Zaradi nedavnih odpuščanj je po njenih informacijah število sedaj nižje skoraj za tretjino.
Se še spomnite dneva, ko ste opravljali razgovor za 'sanjsko službo'? Je bilo prisotne veliko treme?
Glede na to, da za razgovor ni bila potrebna predpriprava in smo morali prinesti le življenjepis (CV) v angleščini in naše portretne fotografije v uradnih ter vsakodnevnih oblačilih, sem si rekla: "Zakaj pa ne" in se odločila, da grem poskusit. Ker je bil 'open day' sredi tedna, sem 'špricala' faks in prosila prijateljici, da me peljeta v Maribor. Nikoli prej nisem imela izkušenj s službenimi intervjuji, zato sem se večinoma samo nasmihala in kimala z glavo ter oponašala obnašanje drugih kandidatov. Znajdi se, kakor veš in znaš (smeh).
Na 'open dayu' nas je bilo 100, okoli 90 žensk in 10 moških. Celoten intervju je potekal v angleščini. Na začetku nam je gospa predstavila podjetje Emirates in nam razložila prednosti službe. Nato nas je poimensko poklicala do svoje mize, kjer smo predali življenjepis, rekli "Živjo/Dober dan", vzeli nalepko s številko (moja je bila 23) in se zasedli svoje mesto. Zgolj na podlagi interakcije je iz velikega kupa življenjepisov izločila 15 kandidatov, ki so morali vzeti svoje stvari in se odpraviti domov. Očitno je bil prvi vtis zelo pomemben.
Drugi del je potekal podobno, razdeljeni smo bili v dve skupini po 15 ljudi. Dobili smo problemsko nalogo, povezano s strežbo hrane na letalu. Vsaka skupina je predstavila rešitev. Nekaterim izmed nas je gospa zastavila dodatna vprašanja. Na podlagi tega je ponovno izključila nekaj ljudi. Na koncu nas je ostalo samo 10. Vsak izmed finalistov se je dogovoril za uro in dan, ko bo opravil intervju preko Skypa. Moj srečni dan je bil 13. junij 2019. Vsi smo morali opraviti tudi višinski test. Minimalna velikost je bila 160 centimetrov in doseg z iztegnjenimi rokami 212 centimetrov.
Ko sem tisti dan prišla domov, nisem verjela, da sem prišla tako daleč, in da imam možnost opraviti Skype intervju z ljudmi iz Dubaja. Ta je trajal 45 minut s pomočjo spletne kamere. Zastavili so mi vrsto problemskih vprašanj, odgovore nanje sem morala podkrepiti z resničnimi dogodki iz vsakdanjega življenja, denimo: Opišite stresno situacijo, v kateri ste morali prenesti pomembno informacijo?
Med pogovorom sem bila zelo živčna, zato nisem pričakovala, da bom sploh dobila odgovor. A sem se zmotila, saj so me 24. junija poklicali in me obvestili, da je služba moja in želijo, da se preselim v Dubaj kolikor hitro mogoče. In sem šla. V Dubaj sem se preselila 27. septembra 2019. Točno teden prej sem diplomirala in pridobila naziv diplomirane vzgojiteljice predšolskih otrok.
Ste se na življenje v Dubaju že navadili? Lahko potegnemo kakšno vzporednico z življenjem v Sloveniji ?
Življenje v Dubaju je popolnoma drugačno od tega v Sloveniji. Najlažje bi to opisala tako: Ljudje so tu na počitnicah zato, da zapravijo ogromno denarja, ali pa živijo tu zato, da zaslužijo ogromno denarja in ga odnesejo v domovino k svojim družinam. Sama nad Dubajem nisem navdušena in vem, da to ne bo moj stalen dom. Pred karanteno in vso to zmešnjavo s Covidom-19 sem v dubajskem stanovanju preživela maksimalno dva dni na teden. Preostali čas sem potovala in spala v katerem izmed boljših hotelov po celem svetu.
Dubaj je veliko manjši, bolj umazan in nezanimiv, kot ga opisujejo mediji. Priznam, za kratek dopust in razvajanje je odličen, življenje v njem pa niti ni tako rožnato. Polovico leta je povsem prevroče, da bi se sprehajal po ulici ali šel na plažo. Morje ima poleti 28 stopinj in se v njem ne ohladiš. Če ima stanovanje balkon, ki bi ga rad uporabljal, moraš biti pripravljen, da ga boš pometal in pomival vsak dan. V zraku je toliko peska, da imajo nekateri ljudje težave z dihali in vsi avtomobili so zaprašeni in umazani, ne glede na to, kolikokrat jih operemo.
Hrana v restavracijah je božanska. Všeč mi je predvsem to, da imaš na razpolago tisoč in eno vrsto hrane. Z vidika kulinarike so restavracije zelo raznolike. Na enem mestu lahko najdeš od japonske, mehiške, korejske, južnoafriške, pa vse do bosanske restavracije. Po drugi strani je hrana, ki jo kupiš v trgovinah, slabe kvalitete, saj je vse uvoženo. Zato so roki trajanja zelo kratki in kvaliteta posledično nizka.
Po kateri stvari iz Slovenije pa se vam najbolj toži?
Najbolj pogrešam naravo. Dokler se nisem preselila iz Slovenije, nisem vedela, koliko mi pomenijo narava, svež zrak, razgibano podnebje in žvrgolenje ptic. Tu ni ničesar razen peska in betona. Dobesedno. Imajo javne parke, ki so porasli z malo trave in nekaj dreves. To pa je tudi vse. Vem, da ne morem pričakovati veliko od mesta, ki je bil zgrajen na pesku, kljub temu pa si res želim, da bi bilo več narave. Vsakič, ko letim v eno izmed čudovitih evropskih mest, pomislim, da je Dubaj kot mesto popolnoma brez zgodovine in duše. Ne me razumeti narobe; arhitektura in struktura stavb v Dubaju sta izjemni, a žal te ne izžarevajo topline.
Kakšni so plusi in minusi dela stevardese pri družbi Emirates? Velikokrat je namreč moč slišati, da gre za sanjsko službo, ker omogoča dobro plačo, brezplačna potovanja in odkrivanje sveta. Pa je vse res tako sanjsko, kot je videti navzven?
Delo stevardese prinaša ogromno plusov. Med najljubše sodijo spoznavanje in interakcija z ljudmi, katerih kultura in versko prepričanje sta popolnoma drugačna od moje. Vsakič se lahko naučim kaj novega; od drugačnega pogleda na svet, do načina komunikacije s starejšimi ali pa tega, kako ceniti dobrine, ki so nam samoumevne, drugi pa se za njih borijo.
Kot drugo stvar bi navedla hrano. Kdo bi si mislil, da je preprosta jed, kot je pica, tako zelo različna na različnih koncih sveta. Najrajši preizkušam lokalne dobrote, kot so "Mango-sticky" riž na Tajskem ali pa svež zrezek v Južni Afriki, da niti ne omenjam božanskega sadja v Avstraliji ter slastnega humusa, ki ga najdeš prav tukaj, v Dubaju oz. v arabskih deželah.
Tretja stvar je odkrivanje mini kotičkov s kavarnicami v različnih krajih po svetu. To mi prinaša ogromno veselja. Zjutraj se zbudim v hotelski sobi v Londonu in se odpravim na potep po mestu. Ogledam si vse znamenitosti, nato pa se usedem in si privoščim kavico v enem izmed zakotnih lokalčkov sredi male ulice. Tam se čas ustavi, no, vsaj meni se.
Poleg vseh čudovitih plusov lahko brez težav naštejem vsaj nekaj minusov, ki pridejo v kompletu s to službo. Od doma in svojih najbližjih sem vedno oddaljena. Urni zamik mi res kravžlja živce, ko se nahajam na drugem koncu sveta in želim poklicati družino, pa žal že vsi spijo. Sama pa sem se naprimer ravno zbudila in zakorakala v nov dan.
Velikokrat se zgodi, da si po 13-urnem letu preprosto preveč utrujen, da bi si šel ogledat mesto oz. destinacijo. Ponavadi imaš za spanje,ogled mesta in ponovne priprave za povratni let (ličenje) na voljo samo 24 ur.
Prav tako zamudim veliko pomembnih dogodkov, rojstnih dnevov. Večino praznikov si v službi, medtem ko so drugi doma. Pogosto se zbudim v hotelski sobi in nimam pojma, kje sem. Šele po petih minutah dojamem, na katerem letu sem delala noč pred tem (smeh). Včasih ne spim tudi po 34 ur in to nadoknadim s 17 urim spancem, ko se vrnem domov.
Ali pri vašem delu obstajajo določila glede zunanje podobe, na primer višina, teža, pričeska, ličenje? Imajo določeni kandidati in kandidatke zaradi tega prednost, ali pa so v ospredju tudi osebnostne lastnosti in sposobnosti posameznikov in posameznic? Kako je z nakitom in tetovažami, so dovoljeni?
Kar se tiče zunanje podobe zaposlenih, je moj delodajalec precej strog. Lahko bi rekla, da dajo več poudarka na izgled kot na sposobnosti zaposlenega. Tatuji na vidnih mestih, kot so vrat, obraz, roke, noge, so strogo prepovedani. Če imaš tatu na enem izmed naštetih delov telesa, pravzaprav sploh nimaš možnosti opravljati intervjuja. Pri ženskah je dovoljen samo par ušesnih piercingov in celo za njih imamo posebna navodila. Dovoljeni so zgolj okrogli uhani zlate ali srebrne barve, ki ne smejo presegati premera enega centimetra. Barva las mora biti kar se da naravna, brez narastka, pramenov in podaljškov. Tudi trepalnice morajo biti naravne, umetne sploh niso dovoljene.
Prav tako je pomembna višina. Dosegati moraš minimalno višino 160 centimetrov brez čevljev, z iztegnjenimi rokami pa moraš doseči 212 centimetrov. Prisegajona zdravo telesno maso, zato moraš pred zaposlitvijo poslati dokazilo zdravnika o indeksu telesne mase.
Pravil ličenja ni toliko, res pa je, da moraš obvezno nositi puder oz. BB kremo ter izbrati med senčili za oči, ki morajo biti zemeljskih barv ali pa 'eyelinerjem' ter seveda obvezno nositi rdečo šminko. Poleg vseh naštetih 'zunanjih lastnosti' moraš biti komunikativen, pameten, prilagodljiv in odprt do multikultur ter seveda pripravljen na delo.
Koliko držav ste v sklopu službe že obiskali?
27. septembra je minilo točno leto, odkar sem pri letalski družbi Emirates začela delati kot stevardesa. V tem času sem obiskala 34 držav. Vse polete si vpisujem v aplikacijo 'MyFlightRadar', ki mi je med drugim letos seštel kar 17 dni letenja v zraku ter več kot sedem krogov okoli zemlje. Aplikacija je izredno zanimiva, saj si sama ne znam predstavljati, koliko časa dejansko preživim na letalu oz. v zraku.
Katero mesto/država je do zdaj na vas naredila največji vtis? Ali stvari, ki si jih želite ogledati v določenem kraju, vnaprej načrtujete?
Do sedaj je bila moja najljubša destinacija Nova Zelandija, ki je sicer najbolj oddaljena, ampak po mojem mnenju tudi najlepša. Let do Aucklanda traja kar 16 ur in pol. Je pa res, da sem po tem letu prosta celih 52 ur, in v tem času lahko počnem, kar želim. Obožujem naravo, zato se vedno odpravim na sprehod v bližnji park. Ponavadi nas več sodelavcev renta avto, s katerim se odpeljemo do čudovitih plaž in preživimo večer ob druženju ter petju svetovno znanih uspešnic. Ljudje na Novi Zelandiji so izredno sproščeni in prijazni. Pravzaprav me navdušuje tamkajšnje celotno vzdušje .
Če si neko mesto res želim ogledati, si vnaprej splaniram, kaj bom v tem kratkem času videla. V ta namen včasih žrtvujem tudi svoj spanec ... Če delam na nočnem letu in na določeni destinaciji pristanemo ob osmih zjutraj, se na hitro stuširam in takoj odpravim v mesto. V hotel se vrnem v poznih popoldanskih urah in spim do naslednjega dne, ko se moram urediti za službo. Večina turističnih ogledov se zgodi spontano. Že na letu, torej med službo, se s sodelavci pogovarjamo, kaj bi si želeli ogledat. Če sama nimam načrta, se preprosto pridružim skupini sodelavcev, ki tudi nimajo načrta, in ga ustvarimo skupaj.
Med leti imate torej kar nekaj prostega časa. Kako pogosto si vam kot turistki sploh uspe ogledati mesto, v katerem ste?
Če je let daljši od petih ur, imamo na razpolago minimalno enajst ur, večinoma pa 24 ur počitka na destinaciji, v katero smo prileteli. V tem času si skoraj vedno skočim pogledat nekatere znamenitosti mesta, v katerem se nahajam. Pogosto mi to zaradi utrujenosti ali oddaljenost hotela od centra mesta ne uspe. Večina hotelov, ki jih imajo Emirati zakupljene, se sicer nahaja v središču mesta. Nekaj pa je takih, ki so zraven letališča. V teh si privoščim le dolg spanec, vročo kopel, klepet z domačimi preko videoklica in pa razkošno sobno postrežbo s hrano (smeh).
Se vam je kdaj zgodilo, da ste se v mestu zadržali dlje, kot bi smeli, in ste morda zaradi tega zamudili v službo?
Še nikoli se mi ni zgodilo, da bi zamudila v službo. Pač pa se mi je pripetilo ravno nasprotno; v hotelu v Parizu sem se uredila uro prekmalu in z vsemi kovčki ter v uniformi prišla na recepcijo. Tam sem čakala sodelavce, da bi se skupaj odpravili na letališče. Nakar je do mene pristopil receptor in me vprašal, zakaj sem tako zgodnja, saj imam do zbora vendar še eno uro časa. Iskreno ne vem, kaj sem takrat mislila, lahko bi namreč vsaj še eno uro odspala. Osramočeno sem odkorakala nazaj v sobo in počakala še eno uro.
Koliko je znašal vaš najdaljši delovni dan in ali ste morda morali iti z enega leta takoj na drugega? Se to pogosto dogaja?
Moj najdaljši delovni dan je znašal več kot 24 ur, tako dolg pa je bil zaradi novih načinov dela, ki nam jih je prinesla korona. Podjetje se trudi varčevati s hoteli in osebjem, zato opravljamo izredno dolge lete; tudi več kot osem ur v eno smer in nato še enkrat toliko nazaj. Seveda imamo na letu dve uri počitka, kljub vsemu pa je to zelo utrujajoče in naporno. Ponavadi sem se urejala tri ure pred letom in odhitela na letališče, kjer smo imeli pred letom še kratek sestanek. Nato smo vkrcali potnike in odleteli na določeno destinacijo in se za 24 ur namestili v hotel, kjer smo imeli na voljo čas za počitek. Moj delavnik je bil tv tem primeru dolg približno 12 ur.
Trenutno je stanje popolnoma drugačno. Zaradi različnih razmer po državah ne smemo iz letala oz. nam podjetje ne omogoča počitka v hotelih. Takoj po pristanku moramo naložiti nove potnike in se odpraviti nazaj v Dubaj. Počitek imamo šele na letalu, in to v posebnih prostorih, ki so namenjeni počitku za stevardese/stevarde. Tako se moj delavnik dvakrat podaljša.
Iskreno si želim, da se bodo 'covid razmere' kmalu umirile in izboljšale. Žal mi je za vse ljudi, ki delajo v letalski industriji in so bili zaradi virusa odpuščeni ali pa prikrajšani z manjšo plačo. Za nami so težki časi in še težji pred nami. Letalska industrija bo potrebovala kar nekaj let, da se bo ponovno postavila na noge. Kljub temu ostajam pozitivna, saj si po dveh letih dela pri Emirates Airline želim videti še ogromno delčkov našega malega sveta.
Imate kaj težav z jet-lagom, ali ste se na to že navadili? Se morda spomnite, kdaj vam je bilo zaradi tega najhuje?
Z jet-lagom imam težave samo takrat, ko opravljam izredno dolge polete na druge konce sveta in je urna razlika med Dubajem ter destinacijo ogromna. Skoraj vedno, ko letim v Avstralijo, kjer je urna razlika več kot 10 ur, imam težave s spanjem. Telo je utrujeno od dolgega leta, moji možgani pa so prepričani, da je še dan. V takih primerih si najraje privoščim toplo kopel, da umirim telo, si skuham čaj in popolnoma zatemnim hotelsko sobo. Tako laže prepričam možgane, da je čas za počitek. Po tako dolgih letih nam podjetje zagotovi tri proste dni, da se telo vrne na normalen ritem.
Na spletni strani vaše letalske družbe piše, da zanje delajo ljudje iz več kot 150 držav. Vaš kolektiv je etnično, kulturno in versko izredno pester. Ali zaradi tega morda pride tudi do nesoglasij v ekipi? Se občuti drugačen odnos do domačinov in “tujcev” med osebjem?
Res je, kolektiv je izredno pester. Na vsakodnevni bazi delam z več kot 15 različnimi kulturami. Zato moram biti pri izražanju, telesni/obrazni mimiki in kretnjah ekstremno previdna. Do nesoglasji ne pride velikokrat, saj se vsi trudimo spoštovati vse kulture. Vsi, ki živimo v Dubaju in delamo za Emirates, smo nea nek način tujci. Po drugi strani pa smo vsi na istem; vsi smo oddaljeni od doma ter najbližjih. Je pa res, da je mentaliteta popolnoma drugačna kot v Sloveniji. V našem podjetju prevladujemo 'tujci', zato se v službi niti ne čuti drugačnega odnosa do priseljencev ali domačinov.
Se nameravate vrniti v Slovenijo?
Službo stevardese nameravam opravljati še kako leto ali dve, do izteka prve pogodbe, ki smo jo podpisali za tri leta. Potem pa se zagotovo vrnem nazaj v Slovenijo in ponovno začnem opravljati delo vzgojiteljice.
Ne vem, zakaj rine nazaj v Slovenijo ... Na njenem mestu bi ostala vsaj 5 let, službo vzgojiteljice bo hitro …