Takšni ljudje iščejo podobnega partnerja, s katerim bodo lahko doživeli in ustvarili ''pravo ljubezen'', ki za njih ni nič drugega kot večno stanje zaljubljenosti. Tisti ljudje, ki imajo predstavo o ljubezni kot o blaženem, nenehno trajajočem stanju, bolj ali manj intenzivno enačijo ljubezen s srečo. Za njih velja, da so doživeli pravo ljubezen, če občutijo srečo, in obratno – če so ob partnerju nesrečni, potem bodo vedeli, da to ni prava ljubezen, po kateri tako hrepenijo. Ali ni to malce podobno zablodi?

Ljubezen kot mama
V takšnem doživljanju odnosov lahko prepoznamo fantazijo o ljubezni, ki osrečuje in tako kot skrbna mama zadovoljuje vse naše potrebe. To je nezrelo stališče, saj od partnerja pričakujemo, da bo ustregel vsem našim željam, potrebam in muham ter nas vedno varoval pred frustracijami, ki jih prinaša življenje. Ljubezen zares prinaša srečo tistim, ki čutijo njeno pomanjkanje, vendar sta tudi v tem primeru ljubezen in sreča v osnovi dva različna pojma. Sreča zaradi doživete ljubezni ne traja v nedogled, saj se človek sčasoma navadi, da je ljubljen in da ljubi, kar zanj postane običajno stanje, zato se obrne k uresničevanju drugih želja. Mit o ljubezni-sreči, ki v celoti izpolni posameznika, se odraža v besedah tipa: ''Ona me je osrečila'' ali ''Z njo sem končno našel srečo''.  

Usodna pop kultura
Težko bi verjeli drugače, če vse življenje gledamo zahodnjaške romantične filme in beremo romane, ki nam sporočajo, da je smisel bivanja prav v iskanju tega mita, vendar pa je domneva, da lahko nekdo osreči drugega, napačna. Lahko za nekaj časa, ampak to potem ni tisto, kar iščemo, kajne? Vsakdo je odgovoren za svoje občutke in za svoje doživljanje sreče, mnogi odrasli pa to odgovornost prelagajo na partnerja, iz česar seveda izhaja neizogibna bolečina. Toliko močnejša, kolikor bolj so naše predstave v nasprotju z resničnostjo.