Ljudje so že od pradavnine s strahospoštovanjem pričakovali čas, ko je dan v letu najkrajši. Trenutki ob zimskem solsticiju, ko je sonce najšibkejše in se začne nato znova rojevati, so stara ljudstva navdajali s svojevrstnimi predstavami. Nerazumljive zakonitosti narave so spodbujale domišljijo ljudi, ki so verjeli, da se v obdobju ob zimskem kresu, 25. decembra, na ta svet vračajo rajnki, oživelo pa je tudi nešteto drugih čarov. Duhove pokojnih je bilo treba pomiriti z žrtvami in jih prositi, naj pomagajo živim. To je bil čas, ko je bil svet odprt vsemu hudemu, pa tudi dobremu. Razširjeno je bilo verovanje, da se sproščajo neznane naravne moči in da je mogoče gledati v prihodnost ter jo z magičnimi uroki celo spremeniti.

Brezvladje volčjih noči
Duhovi so bili še posebno nevarni med božičem in svetimi tremi kralji, torej v obdobju najnižjega sonca. To je čas dvanajsterih ali volčjih noči, ko so volkodlaki, škrati in čarovnice v divji jagi vihrali po gozdovih in dolinah.

V temi volčjih noči nobeno sodišče na Škotskem ni imelo moči ne veljave, v anglosaških deželah je ta čas veljal za idealno priložnost za popivanje, na Irskem pa so verjeli, da kdor umre v teh dneh, ne gre v vice, ampak naravnost v nebesa.

Praznik sončnega boga je postal božič
Takšna poganska verovanja so s širjenjem krščanstva dobila novo preobleko, saj jih mlada religija drugače ni mogla izkoreniniti. Tako se je zgodilo tudi s poganskim praznikom 'nepremaganega Sončnega boga' (Dies natalis Solis invicti), ki so ga s kurjenjem zimskih kresov častili Rimljani, pred njimi pa mnoga starejša ljudstva. Praznik se je pri starodavnih narodih imenoval različno, a je bilo vsem skupno pojmovanje, da sonce ne ponikne v podzemlje, temveč se začne počasi prebujati. Svetloba premaga temo, umrli bogovi vstanejo in življenje premaga smrt.

S praznovanjem zimskega kresa so nekdaj podpirali sonce, da ne bi umrlo. © iStockphoto

Praznovanja zimskega kresa, s katerim so podpirali sonce, da ne bi umrlo, so se enako veselili tako pogani kot kristjani, zato se je Cerkev toliko lažje odločila, da 25. december razglasi za dan Kristusovega rojstva. Krščanska Cerkev je hkrati želela vernikom z novim praznikom posredovati sporočilo, da prinaša Kristus s svojim rojstvom v zimski solsticij nebeško luč in upanje za vse človeštvo.

Kralj Saturn si je moral sam prerezati vrat
Cerkev je obenem upala, da bo z novim praznikom izkoreninila razuzdane poganske obhode saturnalij (14 - 24. december) in januarskih kalend (1. januar). Saturn je bil rimski bog drevja, vinogradništva in poljedelstva, hkrati pa tudi bog miru in obilja, ki je konec leta po napornem delu vabil k počitku in veseljačenju, tudi orožje je utihnilo. Veseljačenje je doživelo višek prav v saturnalijah, ko se je vse obrnilo na glavo. Sužnji so ukazovali gospodarjem, moški so se oblačili v ženske, izvolili pa so tudi kralja, ki je predstavljal boga Saturna. Kralju Saturnu so izpolnili najbolj muhaste želje, lahko je postavljal lastne zakone ali od svojih gostov zahteval, da se slečejo do nagega, vendar si je moral čez teden dni na Saturnovem oltarju sam prerezati vrat.

Pesem Sveta noč je nastala po sili razmer
Na sveti večer se družine po svečanem obroku odpravijo v cerkev, kjer med mašo, imenovano polnočnica, počastijo Jezusovo rojstvo. Polnočnica se začne z znamenito božično pesmijo Sveta noč, ki ima zanimiv izvor. Nastala je za božič leta 1818 blizu Salzburga, v kraju Oberndorf. V vasici so se pokvarile orgle, duhovnik in vaščani pa si niso mogli predstavljati polnočnice brez orgelske spremljave in petja. Župnikov pomočnik je do večera v silni časovni stiski ustvaril besedilo, organist pa ga je takoj uglasbil za dva solo glasova in kitaro. Pesem je nato zvadil še zbor, tako da so jo ob polnočnici že prvič javno izvedli. Ljudem se je takoj prikupila in se sčasoma razširila povsod po krščanskem svetu. Danes je prevedena v več kot sto jezikov.

Polnočnica je bila sicer v prejšnjih stoletjih za ljudstvo radoživo doživetje in za današnje pojmovanje precej nespodobna. Dogajalo se je, da je organist za začetek, med 'ofrom' in na koncu polnočnice zaigral živahne takte polk in koračnic in tako pripomogel k splošnemu veselju in razigranosti.

Živali govorijo, lahko jih slišite
Seveda spadajo k praznovanju božiča tudi darila pod božično smrečico. Obdarovanje v novoletnem obdobju sicer sega v pradavnino, vendar šega obdarovanja na sveti večer ni stara, saj jo poznamo šele kakšnih dvesto let.

Po vsej Evropi je tudi razširjeno verovanje, da v sveti noči govorijo živali. Pogovarjajo se, kaj se bo v domači hiši zgodilo v prihodnjem letu, če pa jih hočete slišati in razumeti, morate imeti pri sebi praprotno seme.

Viri:
Damjan Ovsec: Velika knjiga o praznikih
Janez Bogataj: Smo kaj šegavi?
Niko Kuret: Praznično leto Slovencev
Emilie Beaumont: Podobe božičnih praznikov