Foto: Žurnal24 Andreja Basle (Foto: Anže Petkovšek) Še pred parlamentarnimi počitnicami je bilo govora, kako bi lahko delavci po reformi trga dela ostali brez plačanega odmora za malico pa kako bi delovno silo pocenili tako, da bi ukinili dodatek na delovno dobo in podobno. Ko se je poletje končevalo, so sindikati sklicevali tiskovne konference in žugali, da na kaj takega že ne bodo pristali. Nekje vmes je premier avgusta navrgel, da je 15 odstotkov javnih uslužbencev preveč. In takoj so zakrožile špekulacije, da se že delajo "črne liste" neposlušnih. Nato je za piko na i ponovil še svojo februarsko napoved, da lahko že oktobra ne bo za plače v javnem sektorju. Teren je bil tako očitno dovolj "zmehčan" za veliki finale – da nastopi minister Vizjak. Veliko za sindikate spornih predlogov je skoraj čudežno izginilo iz zakonov. Na prvi pogled je paket zapakiran precej uravnoteženo, kompaktno in smiselno. Nič kaj ne diši po referendumu, čeprav sindikati tega v tej fazi ne smejo priznati. Porezali bi si vsa pogajalska izhodišča.

Neprimerno. Do končne različice bi iz predlogov utegnili leteti vsaj še informativni izračuni pokojnin. V razmerah, v katerih smo, v njih ni dodane vrednosti. Zaposlene z od 500 do 700 evri bi, ko bi gledali svojo pokojninsko prihodnost, vrglo na rit. In v krizi imamo raznih ciljnih zastraševanj počasi dovolj. Domala edino dodano vrednost te domislice bi čutilo le IT-podjetje, ki bi dobilo posel razvoja tega sistema. In ker je prav ta sektor v preteklosti že mastno služil, bi rekla, da je bolje, če gre ta denar v tako hudi krizi za kaj pametnejšega.