Še posebej od mlajših generacij pogosto slišimo, da če nisi vsak dan priklopljen na desetine in desetine spletnih mest, na potisna sporočila, ki te bombardirajo iz neštetih aplikacij, če nisi seznanjen z dogajanjem "frendov" in "frendic" na Facebooku, Instragramu, Tik Toku, Vibru, WhatsAppu, če redno ne spremljaš najbolj viralnih videov in če nisi na dnevni bazi v stiku z umetno inteligenco, si pač "sto let za kačami" in te je čas povozil.
A dajmo najprej razčistiti z digitalno ažuriranostjo. Srednja generacija (da o starejši niti ne govorim) smo pogosto tarče očitkov, da smo z digitalno tehnologijo ostali tam nekje v devetdesetih in bi nas najraje prestavili kar v kakšen analogni muzej. Med starodobnike, recimo.
A znotraj naše skupine vendarle obstajajo velike razlike. Nekateri se zaradi "inata" upirajo že pošiljanju SMS-ov in brskanju po internetu. Nekateri sploh nimajo pametnih telefonov. Sam jih imenujem anti-digitalni trmoglavci.
Potem je tu skupina, ki želi že skoraj histerično parirati mulcem in mulam v dvajsetih in redno nabavlja najnovejše telefone, nalaga priljubljene aplikacije in v vsakdanji komunikaciji uporablja težko razumljivo računalniško latovščino. Izpade rahlo smešna.
In potem je tu še skupina, ki ji pripadam tudi sam. To smo pa tisti, ki smo si izborili luksuz razmišljanja z lastno glavo. Iz digitalne ponudbe vzamemo tisto, kar nam koristi, ostalo pač zavržemo.
Do neke mere koristno
Informacije, ki jih nudi umetna inteligenca so do določene mere koristne, recimo, če želimo izvedeti, kaj je to turistično zavarovanje in kako ga skleniti. Na kompleksnejša vprašanja (recimo pravna, medicinska, ekonomska) pa UI nima zadovoljivih odgovorov, saj so ti že sprogramirani tako, da so le »povprečni«, ne vsebujejo dodane vrednosti, ki jih lahko ustvari naravna inteligenca.
Zelo priročni so tudi produkti, kot so YouTube, Google Map, mobilna banka, ipd., medtem ko se pri zadevah, kot je recimo mobilna denarnica, človek vpraša, v čem je sploh prednost? Razlika je samo v tem, da namesto kreditne kartice, ki jo vzameš iz fizične denarnice, le-to pač pokažeš na telefonu. Ampak po telefonu moraš vseeno malo podrsati, da jo najdeš, pri fizični denarnici pa je to že del utečene rutine. Prav zanima me, kdo bi zmagal, če bi pri plačevanju v supermarketu tekmovala super posodobljeni lastnik mobilne denarnice in fosilni imetnik fizične kartice? Sam se nagibam k zmagi slednjega, haha.
Ena izmed bolj čudaških navad se mi zdi tudi telefonska komunikacija s pametno uro. Namesto, da govoriš v telefon, govoriš pač v uro. V obeh primerih moraš dvigniti roko, enkrat levo, drugič pa desno (odvisno sicer od tega, ali si levičar ali desničar). Res pa je, da pri govoru v uro izpadeš malo bolj vesoljsko, pri digitalnih fanatikih pa seveda napredno, posodobljeno.
No, če si nalijemo čistega vina, se ključna razlika vzpostavi pri človekovem značaju in tudi pri nagnjenosti k črednosti. Tisti, ki gravitira k čredi (in tu so mladi, pa če si priznajo ali ne, žal v večini) bodo mobilne denarnice, pametne ure in bedaste aplikacije uporabljali že zato, da potrdijo svojo pripadnost in status v skupini (enakih). Medtem ko pa bo oseba, ki razmišlja s svojo (zdravo) glavo odločitev sprejela na osnovi tega, kaj je bolj priročno, kaj je hitreje, kaj ga manj nervira, kaj je enostavnejše in kaj je cenejše.
Bolje informirani ali ne?
In zdaj še k vprašanju za milijon dolarjev: ali je res, da so tisti, ki so cel dan priklopljeni na računalnike in telefone, bolje informirani in so bolj v koraku s časom kot tisti, ki digitalna orodja uporabljajo omejeno in selektivno?
Odgovor je ne, dokazi za to pa neizpodbitni. Predvsem zaradi prenasičenosti s spletnimi informacijami in njihovimi dvomljivimi viri so številni intenzivni spletni uporabniki oropani verodostojnih informacij, ki jih lahko ponudijo le kvalitetni mediji, ki razpolagajo z usposobljenimi novinarji in povzemajo informacije usposobljenih strokovnjakov iz različnih področij.
Oseba, ki ne zna ločiti zrna od plev v poplavi najrazličnejših izmišljenih informacij, zgodb, škandalov, influencerskih nakladanj ipd., deluje kot nekakšni odpadli list iz drevja, ki ga en dan odnese k eni nebulozi, drug dan pa k drugi. Kolikor bolj je informacija senzacionalistična, velikopotezna, kontradiktorna, ali skrivnostna, na meji verjetnega, toliko bolj ji verjamejo.
Tu so tudi številna toksična družbena omrežja. Oseba, ki je "slepa in gluha" za kompleksnejše informacije, ki temeljijo na stroki, na znanstvenih dokazih in na logičnem sklepanju, bo zlahka zapadla v začaran krog plitvih in poneumljajočih interakcij, ki človekove možgane ohranjajo na ravni poslušne ovce.
Širši problem
Problem je sicer večji, kot se zdi na prvi pogled. Osebe, ki so odvisne od spletnega socialnega kroga, ki je sestavljen iz posameznikov, ki posedujejo napačne vrednote, katerih znanje in razgledanost sta omejena, ki so moralno nestabilni in psihološko vsak dan odvisni od odobravanja članov tega kroga, je treba obravnavati kot odvisnike.
Dodatna težava je v tem, da so taki ljudje imuni na "zdravilne" posameznike, ki jim želijo dobro in na okolja, ki bi jih osvobodila te toksične odvisnosti. Posameznik, ki je odvisen od digitalnega socialnega kroga, kjer se počuti sprejetega, in kjer nekaj velja (pa čeprav je to le privid), se bo seveda srborito upiral odhodu iz takega "klana", saj je v njem našel svojo identiteto.
Dokaz: kar poskusite mladeniču dopovedati, da je deseturno sedenje za računalnikom zanj škodljivo tako fizično, kot tudi mentalno. Ali pa mu poskusite dopovedati, da ni v redu, če ima med kosilom pred seboj telefon, pa katerem brska za zadnjim videom, ki mu ga je poslal kolega iz računalniškega socialnega kroga.
Enostavne rešitve torej ni. Starši mladoletnikov običajno zagovarjajo represivni model: prekomerna uporaba telefona rezultira v odvzemu ugodnosti. Včasih deluje, včasih pa ne.
Sam bolj verjamem v preizkušeno pravilo, da marsikoga slej ko prej sreča pamet. Naloga nas modrejših pa je v tem, da (skoraj nevidno) pokažemo na pravo pot, a nikakor ne na silo.
mag. Boštjan J. Turk