Prejšnji četrtek, 7. avgusta, je preteklo devet let od tragične smrti 33-letnega Posavca Andreja Beuca. Skok v reko Drino v Zvorniku je bil na žalost njegov zadnji. Njegova mama Zdenka Beuc je po vsem tem času še vedno prepričana v krivdo organizatorjev tekmovanja.

Foto: Facebook Andrej Beuc Naj jih bog kaznuje

"Najtežji in nepozaben dan mojega življenja, je bil 7. 8. 2016, ko pogledam sliko, na odskočni deski ves vesel in pričakovanja poln na dobri rezultat skoka, moj ljubljeni sin Andrej-Drejči Beuc. Takrat ni pomislil,da je to njegov zadnji skok, ko se je odrinil od odskočne deske v reko Drino in zaradi neorganizirane organizacije potapljačev, ki so bili oblečeni v varnostne jopiče, čeprav se je sam boril in 4x prišel na površje, so ga enostavno s čolnom,ki je pripeljal preko njega, utopili. Kdo je tako organiziral, naj ga kaznuje sam Bog. Danes mineva 9 let,odkar si postal naš angel tam daleč za mavrico. V naših srcih še vedno živiš in ne boš nikdar pozabljen. Naj ti bo lepo, čuvaj nas, naj ti bo lahka zemlja in počivaj v miru božjem. Užalostena tvoja mami, sestre, brat z družinami, sorodniki in vsi, katere si imel rad," je zapisala na svojem facebook profilu.

Kot nam je neutolažljiva Zdenka iz Pleterja pri Krškem povedala včeraj, je bil Andrej, najmlajši od njenih petih otrok, zaljubljen v adrenalinske športe: "Bil je izkušen v skokih v vodo, tudi z višine 27 metrov. Z mostov je skakal v Sloveniji, Bosni in Hercegovini, Srbiji. Ob tem je bil izkušen padalec in imetnik črnega pasu v karateju. Imel je tudi svoj ansambel."

Dan prej zaradi varnosti ni hotel skočiti

Po njenih besedah je tisto poletje nastopil na tekmovanju v skokih v Mostarju, nato pa se pridružil družini na počitnicah v Tribunju na Hrvaškem: "Na avgustovski petek smo še skupaj večerjali, potem je odšel v Jajce, kjer so ga čakali navijači. Toda skoku se je odpovedal zaradi nizkega vodostaja in v zadnjem trenutku se je odločil za tekmovanje v Zvorniku."

Na usodno nedeljo se je z 20 metrov visokega mostu Kralja Aleksandra I. Kadađorđevića pognal v Drino. Gledalci so ga nagradili z aplavzom, sodniki z visoko oceno 8,5, trenutek zatem pa so vsi onemeli. Beuc se je prikazal na površju, pomahal, da potrebuje pomoč, in spet potonil. "Nato je še nekajkrat prišel ven, ko se je boril, in skoraj že prišel do prvega čolna, pa je drugi šel čez njegovo glavo. Na tekmovanjih so sicer vedno v vodi potapljači, tukaj ni bilo nobenega, reševalci v čolnih pa so nosili varnostne jopiče. Kako naj bi se z njimi potopili?" je nad slabo organizacijo prireditve ogorčena Zdenka.

Videlo se je, da so analfabeti

Enakega mnenja je tudi Jernej Klinar, ki bi moral skočiti za Beucem. "Reševalci, ki so jih pripeljali iz Beograda, naj bi bili izurjeni, pa se je videlo, da so analfabeti. Lepo prosim, v reševalnem jopiču je hotel za Andrejem v globino. Ko je Andrej prišel iz vode, ni bilo nobenega blizu, ko se je že potapljal, so šele prišli do njega. Ko smo vpili, kje je Andrej, si je potapljač šele nadeval masko in jeklenko, ki bi ju moral imeti ves čas na sebi, v sekundi bi moral biti v vodi. Pa še to: bili so odločno predaleč od kraja, kjer smo pristali," je po tragediji povedal za Slovenske novice.

Andreja, po izobrazbi ekonomist, po poklicu pa tovornjakarja, so iskali tudi potopljači iz Slovenije, štiri dni kasneje pa ga je po poročanju Radiotelevizije Republike Srbske 15 kilometrov stran našel ribič iz Kozluka Abdulah Hasanović: "Prišel sem že do vrta in se mi je zdelo nenavadno, da se pes ne premakne u obrežja. Kar lajal je tam in ko sem prispel do njega, sem na težko dostopnem kraju videl nekaj, kar se mi je zdelo kot lutka. Šele potem sem ugotovil, da je človek, in poklical policijo."

Odstopila od tožarjenja

Izjavam prič in videoposnetkom navkljub so odgovorni vztrajali, da je bilo reševanje ustrezno. Da ni bilo malomarno, je zaključilo tudi tožilstvo in odstopilo od pregona. Po uradnem pojasnilu je Beuc umrl zaradi zloma vratnih vretenc.

Župan Zvornika Zoran Stevanović, ki je bil pokrovitelj prireditve, je poravnal stroške prevoza pokojnega Andreja v domovino in pogreba, ponudil še dva ali tri tisoč evrov odškodnine in s tem je bila zgodba zanj končana. "Na prigovarjanje otrok sem odstopila od tožarjenja. Če bila BiH v Evropski uniji, bi šla do evropskega sodišča za človekove pravice, vendar pač ni," je pogovor zaključila Zdenka, ki si ne bo nikdar opomogla od sinove smrti. "Tudi po devetih letih nam je tako grozno."