Romunska vas Marotinu de Sus leta 2004: Za časa njegovega življenja je imel Gheorghe Marinescu svojega zeta prav rad. A ko je mož njegove hčere leta 2004 umrl, je izkopal njegovo truplo, mu iztrgal srce in ga zažgal na železnem pladnju, pepel pa vsipal v kozarec vode. "Koktejl" so nato morali spiti njegov sin, snaha in vnukinja. Kajti Martinescu ni dvomil: njegov zet je bil vampir, ki se je hranil s krvjo svojih najbližjih. Ravno zato naj bi bil njegov sin telesno tako šibek.

	Vera v vampirje je odraz strahu pred smrtjo in je kot taka prisotna v vseh svetovnih kulturah. Anastasia Tsaliki

Kako je krvosesa treba ubiti, se je Marinescu naučil od svojega očeta, ta pa spet od svojega. Po izročilu je treba biti previden predvsem pri kurjenju srca, kajti to je kot miš in lahko odskoči s krožnika. Marinescu se to ni pripetilo, kajti njegov sin si je opomogel že po nekaj dneh.

Zgoraj opisani obred, ki je v romunski javnosti močno odmeval, se je odvil šele pred petimi leti, a kot pravijo arheologi, sega vera v vampirje vse do kamene dobe. "Nastarejši dokazani prekopi trupel domnevnih vampirjev so se zgodili pred 9.000 leti na Cipru," je za Spiegel povedala v VB delujoča arheologinja Anastasia Tsaliki in dodala: "Glava in prsa pokojnikov so bila obtežena s kamni, kar naj bi krvosesom onemogočilo krvoločne pohode." Nekaterim truplom so glavo celo odsekali.

Vera v vampirje na Balkanu

Zakaj se je verovanja v vampirje bolj kot drugod po svetu ohranilo v jugovzhodni Evropi? "Drugod ga je nadomestila vera v čarovnice," odgovarja Tsalikijeva. Oboji, vampriji in čarovnice, pa so po njenih besedah zmeraj in povsod grešni kozli za nepojasnjene smrti.

Vsekakor je treba dodati, da imajo ti vampirji kaj malo skupnega s knjižno-filmskim likom Drakule. "Vampriji ljudskega izročila so pomilovanja vredne nakaze. Bili so grešniki, verski izobčenci, ali tudi samomorilci. Njihov razpoznavni znak so bili dolgi nohti in razcepljeni lasje."

Ljudje takratnega časa so si za njihovo pokončanje izmislili nemalo postopkov, denimo:
►v grob so dali verske ikone
►truplo so prevezali z vrvjo
►v truplo so zabili križ
►truplo so obtežili s kamni
►truplo so obglavili
►ali pa so ga zažgali

Problem arheologov je, da vseh zgoraj navedenih postopkov ne morejo dokazati. "Še več, predvidevamo, da je bila paleta uničenja krvosesa še bolj raznovrstna. Kajti v blagoslovljeno vodo pomočeni križ je v zemlji hitro razpadel. Enako velja za ikone," pravi Tsalikijeva. Ob tem opozarja, da so v marsikaterem grobu našli precej žebljev. "So ti žeblji res služili obstoju krste, ali pa so jih zabili denimo med rebra krvosesa," se sprašuje romunska strokovnjakinja.

Med navedenemi postopki je bil zelo čislan zažig trupla. Toda kako naj arheolog ve, če je bilo neko truplo zažgano zato, ker naj bi pripadalo vampirju, ali pa le zato, da bi se pokojnikova duša skupaj z dimom dvignila v nebesa? "Mislim, da so moji kolegi premalo občutljivi na takšna vprašanja. Oni najdejo enostavno to, kar so se namenili iskati," opozarja Tsalikijeva.

Česen ne pomaga
Arheologom pa za zdaj z ljudskim izročilom ni uspelo potrditi splošno razširjenega stereotipa, da proti vampirjem pomaga česen. Še več, v Romuniji se nekateri celo norčujejo iz te vraže, saj naj bi venec česna okoli vratu krvosese celo privabljal.

Ne glede na to arheologi velikokrat naletijo na grobove, ki neizpodbitno dokazujejo vero v vampirje. Posebno dobro je dokumentiran primer groba v Griswoldu v ameriški zvezni državi Connecticut. Tam je leta 1840 zaradi tuberkuloze umrl 55-letni moški z začetnicama J. B. Nedolgo zatem sta mu sledila - prav tako oslabljena in slabokrvna - žena in sin. Za vaščane je to pomenilo samo eno: J. B. je izsesal življenja svojih najdražjih. Ko so poldrugo stoletje kasneje delavci nehote odprli grob, so uzrli srhljiv prizor: kolčni kosti J. B. sta bila v obliki križa položeni pod njegovo lobanjo. Arheologi so ugotovili, da je bil grob odprt potem, ko sta koža in mišično tkivo na truplo bolj ali manj že razpadla.

Arheologi odkrijejo tudi precej grobov z zelo zgovorno lego žebljev. Tako so na grškem polotoku Halkidika izkopali grob s truplom, ki je imelo v lobanji žebelj. Podobna najdba jih je pričakala tudi v kraju Mytilene na Lezbosu.

Toda kot opozarja Tsalikijeva, si mnogi arheologi takšnih najdb ne upajo predstaviti niti svojim kolegom, kaj šele javnosti. Bojijo se namreč sramote, da bi jih označili za vernike v vampirje - četudi bi javnost takšna odkritja še kako zanimala.