Foto: Žurnal24 Andreja Basle (Foto: Anže Petkovšek) Franjo Bobinac iz Gorenja, ki ima pod sabo približno toliko ljudi kot Simon Vrhunec v ljubljanskem kliničnem centru, si verjetno ne zna predstavljati, da bi delovni čas pri njih še vedno beležili kot v kameni dobi: ročno in nato te ure ročno seštevali. Avtomatično beleženje delovnega časa so v Gorenju uvedli že v socializmu, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. To pač prinese red v hišo, kjer dela veliko ljudi. Kar težko si predstavljam, koliko administratork je zdaj potrebnih, da s svinčnikom in papirjem vsak dan nadzirajo okoli osem tisoč ljudi v kliničnem centru: kdaj pridejo v službo, kdaj gredo, koliko od tega je bilo rednih ur, koliko še dežurstev, pa koliko nadur in podobno. In kako adrenalinsko je nato šele prve dni v novem mesecu, ko se bataljon uslužbenk v računovodstvu loti izračunavanja plač. Še dobro, da zaposleni v UKC plače na plačilni dan tudi dobijo. Ja, to se dogaja v dobi sodobnih tehnologij. Ker UKC v zadnjih dvajsetih letih pač noben minister očitno ni upal zaukazati, da tako pač ne gre.

Zmeda. In tako se pri nas v zdravstvu sodobnih menedžerskih metod skoraj povsod učinkovito otepajo. Tudi ko je šefovski stol zasedel čisto sposoben in obetaven Vrhunec, so bili obeti hitrih sprememb kmalu pokopani. In tako imamo v UKC z osem tisoč zaposlenimi – le nekaj več kot tisoč zdravnikov, pa dva tisoč postelj in prav toliko – ja, dva tisoč zaposlenih v “nezdravstvenih dejavnostih”. Kaj delajo? Očitno zmedo, saj medtem ko zdravniki rešujejo življenja, naš osrednji klinični center propada in se utaplja v rdečem.