"Gre za kriminalce ... je normalno, da dopuščate takšne stvari v vaših mestih? Gre za povsem druge stvari kot v Egitptu in Tuniziji! Tam so se ljudje upirali proti vladam in postavljajo zahteve. Oblast pri nas pa je v rokah ljudstva!"

Ne, tega ni včeraj izjavil britanski premier David Cameron, ampak pred pol leta libijski polkovnik Gadafi. Tako kot on pa tudi Cameron trdi, da izgredi nimajo političnih konotacij in da gre le za mladostnike, ki jih motivira pohlep; kriminalce.

Neverjetno je bilo slediti tudi prvim odzivom na izgrede. Ogorčeni Britanci so predlagali vse od prepovedi združevanja do blokade interneta in pošiljanja vojske na ulice. So to isti ljudje, ki so se pred pol leta zgražali nad režimi Zine El Abidina Ben Alija in Hosnija Mubaraka?

V zadnjih pozivih Cameron brez odpora v javnosti tudi že predlaga omejevanje dostopa do socialnih omrežij izgrednikom. Omejevanje spleta je bila ena bolj kritiziranih potez padajočih režimov Tunizije in Egipta.

Obsojeni na svobodo in krivdo brez krivca

Arabska pomlad je že od vsega začetka pomalem tragična zgodba.

Ljudem, ki so dolga desetletja trpeli pod diktatorji, ni čez noč prekipelo zaradi oblike režima, ampak zato, ker ti režimi zaradi krize niso bili več sposobni zagotavljati niti relativnega blagostanja. Krivec je bil jasen, odločnost na mestu. Prehod iz tiranije v demokracijo je zagotovo dobra stvar, krize pa žal ne bo rešil.

Šotorjenje na glavnih trgih in proteste proti vladi pa smo poleg Egipta videli še vsaj v Španiji in Izraelu. Sploh v Španiji je v primerjavi z Egiptom vse skupaj delovalo absurdno – protestiralo se ni za odstop diktatorja, ampak absurdno abstraktno; protestiralo se je proti gospodarskim razmeram.

V demokraciji lahko ogoljufano ljudstvo namreč protestira samo proti samemu sebi.

"Rusi so najbolj svobodno ljudstvo na svetu," je ruskega misleca (če se ne motim, Tolstoja) v eni svojih knjig citiral Marjan Rožanc. "Sami ne morejo nositi odgovornosti za politične razmere, saj na njih nimajo nobenega vpliva. Tako lahko iskreno kritizirajo in obsojajo," je pojasnil. Dokler obstaja osovraženi vodja, obstaja iluzija hitre rešitve. V demokraciji je jasno, da rešitve ni. Sploh v Sloveniji, kjer praktično ni niti vlade.

Edina ponujena alternativa v demokratični državi je menjava vlade. Ljudstvu je tako jasno, da izbira med dvema obrazoma istega samooklicanega boga, zato (politično gledano) zapade v apatijo. Kar pa ne pomeni, da se brezup ne bo manifestiral v besu.

Kraja Jabolk, razredni boj 21. stoletja

Da povzamem: letos so že eksplodirale ulice Tunizije, Egipta, Bahrajna, Libije, Sirije, Jordanije, Jemna, Izraela, Irana, Španije, Grčije in še vsaj Hrvaške. Zagotovo sem še nekaj držav izpustil. Ne, v Veliki Britaniji se je ljudem povsem spontano utrgalo in zahotelo večjih televizij, jabolčnih dobrot strica Jobsa in Adidasovih trenirk.

Hmja, v družbi kupljenih identitet je vsaka gospodarska kriza tudi kriza identitete. Ropanje luksuznih trgovin tako ni nujno le ropanje dobrin - je, v dobesednem smisu, tudi kraja identitete in obenem razredni boj. Če družbeni razred narekujejo ikone blagovnih znamk, luksuznih oblačil in kultnih tehnoloških izdelkov - mar ni kraja teh izdelkov najbližje temu, čemur lahko v današnjem sistemu rečemo revolucija?

Ker demokratični kapitalizem nima alternative, iskre iz besa porojene revolucije v njem namreč niso vedno povsem jasno in ciljno usmerjene. Kar pa ne pomeni, da ne obstajajo. Te iskre bi morale prižgati alarme - nesporno ohranitev zdajšnjega sistema v tem trenutku jamči zgolj odsotnost alternative.