Na predvečer krize, junija lani, je uprava Gorenja – namesto da bi kaj dala na stran za hude čase, kar naredi vsak moder gospodar – 130 milijonov evrov naložila v nizozemsko družbo Atag. Čeprav je šef družbe Franjo Bobinac to takrat opeval kot “zgodovinski mejnik v razvoju Gorenja”, je pravzaprav z nakupom stoodstotnega deleža tuje družbe gledal predvsem na svoj menedžerski interes, kako ostati v sedlu.

Na eni strani je računal, da mu bo Atag že letos lepšal bilance, pa mu jih ne, vsaj ne v zadostni meri. Drug, morebiti celo še pomembnejši cilj uprave pa je bil še okrepiti tabor lastnikov, ki so upravi prijazni in jim pravzaprav niti ne gledajo močno pod prste.

Domnevni krizni menedžer Philip Sluiter, lastnik Ataga, je namreč s tem ko je prodal družbo, čez noč postal največji posamični lastnik Gorenja. In ker mu je ob tem v žepu ostalo še nekaj deset milijonov evrov, na skupščini veselo dviguje roko za Bobinca, saj je lahko menda neizmerno vesel, ker je toliko iztržil za svoje podjetje. Bobinac pa je lastniški manever, kako modro, seveda financiral z denarjem Gorenja.

Sindikati
Kratkovidno so igrali igro tudi sindikati. Skupaj z upravo in nadzorniki so se podali v lastništvo družbe Ingor. To je nekaj podobnega, kot bi namesto psa ovčarja ovce čuval kar volk.

Ni čudno, da se zaposleni zdaj v tej lastniški kolobociji interesov počutijo izigrane. Njihov šef kljub krizi zasluži 40-krat več kot večina njegovih zaposlenih. Ti pa se že desetletja odrekajo in z dobrimi 400 evri na mesec otrokom težko kupijo celo šolske potrebščine.