Foto: Anže Petkovšek Maja Kalan, novinarka Žurnala24. Še najdlje je šlo pri tako imenovanih bio prehrambnih izdelkih, kjer sem se podučila o oznakah za izdelke, proizvedene v skladu z uredbo EU o ekološkem kmetijstvu. Ko jih v trgovini zagledam odtisnjene na embalaži, jim zaupam. Stopnja zaupanja v razne štampiljke, oznake in v zaguljene šifre zapakirane certifikate je visoka. Ste že kdaj pomislili, da proizvod, ki mu prodajalec v spletni trgovini “prilepi” povezavo do kakega več deset strani dolgega certifikata PDF, morda ni varen? Brez posebnega raziskovanja prav gotovo ne.

Toda tudi v Veliki Britaniji umaknjeni detektorji ogljikovega monoksida so že z embalaže glasno sporočali, da so skladni s standardom EN 50291. A vseeno se je izkazalo, da pod določenimi pogoji zatajijo. Papirnate veleume namreč lahko pričara marsikdo – konec koncev, kako smo lahko prepričani, da nek inštitut za standardizacijo v Šanghaju res obstaja

Druga plat. Nikakor ne želim diskriminirati izdelkov azijskega trga, le zato, ker so azijski. Včasih preveč nekritično zaupamo prav evropskim (ali pa slovenskim) proizvajalcem, saj verjamemo v tradicijo, bližino ter big brotherja v podobi stroge Evropske unije. Ne pozabimo namreč, da ne za kitajskega ne za nemškega tovarnarja niso na prvem mestu “naše zadovoljstvo, varnost, udobje” in še kaj, pač pa je pred njimi vedno še eden, ki je že stoletja dodobra zasidran na prestolu – ZASLUŽEK.

Komentar se nanaša na članek Deklaracija ni sveto jamstvo