Nova raziskava, ki je v prestolnici potekala v okviru mednarodnega projekta EU Homelessness Counts, je razkrila skrb vzbujajoče podatke o brezdomstvu v Sloveniji. Gre za prvo raziskavo brezdomstva v Sloveniji, ki uporablja usklajeno evropsko metodologijo, kar omogoča primerljivost podatkov z drugimi mesti. V štetje in analizo je bilo vključenih 426 uporabnikov socialnovarstvenih programov, ki so skupaj s strokovnimi delavci izpolnili anketne vprašalnike.
Kdo so brezdomci v Ljubljani?
Večina brezdomcev v Ljubljani je moškega spola (69,7 odstotka), in samskih (66,5 odstotka). Presenetljivo visok je tudi delež družin – 18,4 odstotka vseh brezdomcev v Ljubljani predstavljajo eno- ali dvostarševske družine z otroki.
Kar polovica brezdomcev v Ljubljani (50,5 odstotka) spada v starostno skupino od 30 do 49 let, 15 odstotkov pa je oseb mlajših od 30 let – dve osebi pa sta se celo uvrstili v kategorijo 16-17 let. Terenski delavci so poročali, da so na terenu srečali še nekaj mladoletnih oseb, ki pa jih skladno z navodili niso intervjuvali.
Skrb vzbujajoč je podatek, da je največ (43,7 odstotka) anketiranih oseb brez doma že pet let ali več, kar kaže na dolgotrajno socialno izključenost.
Kot najpogostejše vzroke za brezdomstvo pa navajajo družinske težave (41,8 odstotka) in finančne razloge (32,9 odstotka).
Večina (73,9 odstotka) brezdomcev v Ljubljani je bilo rojenih v Sloveniji, podatki o drugih državah pa so razvidni iz spodnje preglednice.
Kje živijo?
Raziskava je pokazala tudi raznolikost življenjskih pogojev brezdomnih oseb. Velik del brezdomne populacije (29,2 odstotka) je vključen v programe začasnih nastanitev in nastanitvene podpore, 18,8 odstotka jih prenočuje na javnem prostoru, četrtina (25,6 odstotka), pa v nekonvencionalnih bivališčih.
Brezdomstvo ostaja nerešen problem
Čeprav številni prebivalci Ljubljane brezdomstvo povezujejo predvsem z ljudmi, ki spijo na klopcah ali v parkih, slovenski raziskovalci opozarjajo, da je ta pojav precej širši in pogosto skrit pred očmi javnosti. Slovenski raziskovalci opozarjajo, da je "brezdomstvo v Ljubljani pogosto še vedno nevidno ali prikrito". Oseb, ki začasno bivajo pri sorodnikih ali prijateljih, ker nimajo druge možnosti, vendar tam nimajo stalnega prebivališča, je pravzaprav še veliko več, ugotavljajo raziskovalci: "Gre za najtežje dosegljivo kategorijo, ki pogosto tudi (še) nima stika z nobeno od organizacij."
Eden ključnih ciljev socialnih programov, ki se ukvarjajo z brezdomstvom, je omogočiti trajen izhod iz stiske, a raziskovalci opozarjajo, da je teh prehodov v Ljubljani – in širše v Sloveniji – izjemno malo. "V Ljubljani (op. in v Sloveniji) prehodi iz brezdomstva v smeri končanja brezdomstva niso ustrezno naslovljeni," pravijo raziskovalci.
Eden od glavnih razlogov je pomanjkanje dostopnih in dolgoročno vzdržnih oblik nastanitve, ki bi brezdomnim posameznikom omogočile stabilno bivanje po zaključku programa. Večina trenutno razpoložljivih oblik pomoči temelji na začasnih rešitvah – kot so začasna zavetišča, nastanitveni programi z omejenim trajanjem in namestitve v neustreznih objektih. Tovrstne oblike ne omogočajo dolgoročne stanovanjske varnosti, ki je ključna za trajni izhod iz brezdomstva. V Sloveniji je še vedno zelo omejena implementacija modela "stanovanje najprej" (Housing First), ki se je v številnih evropskih državah izkazal za enega najuspešnejših pristopov. Slovenski raziskovalci tako ugotavljajo, da brezdomci pogosto ostajajo ujeti v krogu začasnih rešitev, kar pomeni, da pomoč sicer obstaja, a jih ne vodi do stabilnega in samostojnega življenja.
Lahko bi pa avdič in deželak in naredila kakšno dobrodelno akcijo za reveže, če sta že porabila tisti milijon za …
Zanimiva raziskava. Ne naredi pa primerjave med porabljenim denarjem za te brezdomce, koliko stroškov aktivnosti nabijejo CSD-ji za nič efekta …
Res je, če bi bil problem rešen, bi raziskovalci ostali brez dela.