Sindikalisti bodo na današnjih protestih od vlade in delodajalcev zahtevali, naj jih uslišijo, njim pa ves čas šumi v ušesih. Opaziti je, da se jim megli tudi vid. Nikakor namreč nočejo videti, da nismo več v socializmu in da minimalna plača tovarniških delavcev brez izobrazbe že zdavnaj ni več bistvo narodovih težav. Od približno 900 tisoč aktivnih prebivalcev v septembru je minimalno plačo prejemalo le nekaj več kot 17 tisoč delavcev.

Skrajni čas je, da bi se sindikalisti začeli dejavno zavzemati tudi za boljše delovne razmere mladih in izobraženih, ki so zaposleni za določen čas, honorarno ali pa sploh niso.

Številke. Samo v prvih desetih mesecih se je na zavodu za zaposlovanje (poleg obilice stečajnikov) znašlo 40 odstotkov več iskalcev prve zaposlitve kot v istem obdobju lani. Za 70 odstotkov več je takih, ki se jim je iztekla zaposlitev za določen čas. Torej po večini mladih, ki praviloma za seboj nimajo sindikalnega zaledja, imajo pa precej več kot osnovnošolsko izobrazbo. Da o njihovih sanjah o kakršnemkoli upokojevanju, kar bo na protestih druga največja tarča nezadovoljstva, niti ne pišem.

Minimalna plača pa kmalu ne bo več tak problem tudi zato, ker tovarne propadajo in bo takih zaposlenih, ki si zaslužijo zgolj minimalno plačo, vse manj. Ironičo, a resnično. Zatorej sindikalisti, čas je, da zamenjate ciljno publiko. Študentom pa – današnji protest izkoristite še za kaj več kot za žur.