Do novega leta bom v svoji kuhinji ustanovila Cerkev svete čokolade. Postopek je precej preprost. Določila se bom za zastopnika, kupila žig, na svojem naslovu prijavila sedež in določila pravila delovanja. V slovenskem jeziku bom opisala temelje novega verovanja, opredelila verski nauk in poslanstvo, določila bogoslužje ter predložila temeljno versko besedilo. Cerkev se bo imenovala Cerkev svete čokolade. Verniki bodo morali vsak konec tedna pripraviti sladico iz vsaj sto gramov čokolade in jo v nedeljo, na gospodov dan, zaužiti. Da bodo prepoznani kot člani nove verske skupnosti, bodo morali še vsaj enkrat v tednu uživati čokolado v družbi vsaj še enega človeka. Poslanstvo vernikov bo širiti sladkost med ljudmi, živeti sladko življenje ter promovirati pozitivne učinke čokolade na duševno in telesno stanje posameznika. Za temeljno besedilo bodo prepoznane vse kuharske knjige z recepti s čokolado. Cerkev si bo prizadevala, da na svetu ne bi bilo težave, ki je ne bi mogel rešiti košček čokolade.

Seveda gre za princip. Gre za to, da z zakonom na nepremičnine obdavčujemo nepremično premoženje in ne socialnih ali drugih statusov lastnikov. Popolnoma nič nimam proti nobeni verski skupnosti. Res je tudi, da bi morale po prvi različici vse slovenske verske skupnosti skupaj za sakralne objekte prispevati le slabega 1,2 milijona evrov nepremičninskega davka, zdaj pa bodo tega oproščene. Še vedno bodo plačale davek za vse svoje preostalo premoženje, recimo za gozdove. A če morajo davek na nepremičnine plačati družina z dvema šoloobveznima otrokoma in ljudje z minimalno plačo, naj ga plačajo vsi. Če ga ne bodo zmogli, jim bo država na nepremičnino vpisala davčni dolg. Draga država, nismo se tako dogovorili. To ni družbena pogodba, ki smo jo državljani podpisali. Če lahko država zaradi parcialnih interesov popušča eni skupini lastnikov nepremičnin in breme prenaša na druge, ne vem, zakaj ne bi tudi državljani zahtevali prenosa bremena na nekoga tretjega.