Foto: Saša Despot Boštjan J. Turk Ko smo tam v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja sprejeli cel venec najrazličnejših domačih in mednarodnih aktov, ki so nam zapovedali spoštovanje številnih človekovih pravic, se nam še sanjalo ni, da se bomo tudi zaradi tega pretiravanja v drug ekstrem danes soočali s celotnimi generacijami razvajencev, maminih sinčkov, neodgovornih staršev, nepripravljenih in neodpornih na resne zahteve, ki jih prinese življenje. 

Naj navedem le nekaj izpostavljenih primerov.

Ravnatelji z avtoriteto "copate"  

Zaradi dokaj svežega primera razrešitve enega izmed redkih pokončnih ravnateljev pri nas, gospoda Gregorja Pečana, naj zato najprej izpostavim šolstvo. O tem namreč nekaj vem, saj tudi sam med drugim delujem v (sicer visokem) šolstvu. Imam pa številne profesorje in profesorice tudi v lastni družini. 

Moj dedek je bil najbolj spoštovani ravnatelj gimnazije v Trbovljah. Svoje spoštovanje si je pridobil z nepopustljivo pravičnostjo, avtoriteto in zahtevo po disciplini. Niso se ga bali, so ga pa spoštovali. Dijakinje in dijaki so njegovo strogost sprejemali, saj je izvirala iz pravične avtoritete.          

Takratni sistem je tako profesorsko avtoriteto tudi dopuščal. Šole so bile namreč med drugim tudi vzgojne in ne le izobraževalne ustanove. To je pomenilo, da se je vzgojo kognitivno še povsem neoblikovanih mladenk in mladeničev zaupalo izobraženim posameznikom, ki so bili obenem tudi moralne, zdravorazumske in pedagoške avtoritete. 

Foto: Profimedia učilnica

Učitelj na gimnaziji ni mogel biti vsak, kaj šele ravnatelj. Mojega dedka so na ta položaj izvolili ne le zaradi njegovih vrhunskih referenc, ampak tudi zato, ker je prestal vse mogoče teste – od strokovnega, osebnostnega, pa do presoje glede voditeljskih sposobnosti in odpornosti na stres. Zato je bilo samo po sebi umevno, da so ravnatelje v tistih časih globoko spoštovali. 

Pa poglejmo, kje smo glede tega danes. Vsak pametnjakovič, ki ima pet minut časa in, ki zase misli, da je posrkal vso pamet tega sveta, začne ob prvem nezadovoljstvu, ker je njegov "sonček" dobil slabšo oceno od pričakovane, groziti z odvetniki in z upravnimi postopki zoper pedagoge in ravnatelje. Kot da bi imel opravka z branjevko, ki jim je prodala gnilo čebulo, ne pa z nekom, ki ima jasne (in dokazljive) argumente glede tega, zakaj je nekdo dobil slabo oceno. 

Samo predstavljate si, kako bo to v kasnejšem življenju vplivalo na "sončka". Ker ta misli, da bo do vsega prišel zlahka, saj sta ga tako naučila mamica in oči, bo pogrnil na prvem resnejšem testu vzdržljivosti za realno življenje in verjetno postal luzer ter zapadel v antidepresive.         

Generacija Z ne ve, kako se lotiti zamenjave žarnice

Ena izmed britanskih raziskav je nedavno postregla s statističnim podatkom, da je samo 30 % predstavnikov generacije Z sposobnih zamenjati žarnico. Ob tem podatku človek ne ve, ali bi se smejal ali jokal. Samo predstavljajte si, kako bo taka oseba kasneje v življenju izpolnjevala svoje številne funkcije, ki se pričakujejo od moža in očeta, če ne obvlada že tega osnovnega opravila.   

Foto: Profimedia oseba menja žarnico

A žarnica sama po sebi niti ni tak problem. Morda se jo bo član te generacije nekoč naučil zamenjati samodejno. Problem so starši, ki zaradi ukvarjanja s samimi seboj in zaradi bolestnega hrepenenja po materialnih dobrinah ne uspejo biti niti toliko premočrtni, da bi otroka naučili osnovnih lekcij samostojnosti. 

Mogoče pa nanj nočejo "pritiskati", saj bi jim lahko kdo celo očital, da izvajajo nasilje nad otrokom in tako ravnajo protipravno, zaradi česar lahko celo odgovarjajo. Groteskno, kajne?

Na vojaških vajah ne bi delali sklec in brez rokavic ne bi čistili stranišča

Januarja so mediji poročali tudi o tem, da so udeleženci vojaško-strokovnega usposabljanja v neki vojašnici v Vipavi podali anonimno prijavo zaradi organizacije učnega programa usposabljanja. Razlog: delati so morali kazenske sklece in počepe, morali so čistiti sanitarije brez rokavic in celo niso smeli kaditi. Užaljeni pa so bili tudi zato, ker so nadrejeni zaradi tega včasih povišali glas. Kršili so jim človekove pravice, kaj pa drugega. 

Tisti, ki smo vojaščino služili še v "Jugoarmiji" si ne moremo kaj, da se ob taki novici ne bi krohotali. Predstavljajte si namreč vojaka, ki na fronti ne uboga ukaza nadrejenega, ker je bil ta izrečen v nekoliko višji oktavi. Ali pa, ki ne bo odšel braniti domovine, preden ne popije okusnega kapučina. 

Foto: Profimedia Slovenska vojska vojašnica Edvarda Peperka

Zaradi takšnega ignoriranja ukazov bi v jugoslovanski armadi nemudoma končali pred vojaškim sodiščem. In take "perle" nas bodo branile, če bi prišlo do vojaškega napada na našo državo? Obramba bi verjetno vzdržala le 24 ur, če sploh. 

Za vsako težavo na bolniško ali k psihiatru 

Časi preobilja človekovih pravic so povzročili tudi to, da imajo danes zaposleni na voljo številne pravice, ki jih omogočajo odsotnost z delovnega mesta. Nekatere izmed njih so  opravičene, številne izmed njih pa so "fake". To pomeni, da obstaja cela vojska formalno obolelih zaposlenih, ki bi lahko, če bi zares malo stisnili, nadaljevala delovni proces, ali pa se vsaj vrnili na delovna mesta prej, kot jim to omogoča bolniška in bi tako prispevali k gradnji dobrih odnosov in k uspešnosti celotnega kolektiva. 

Problem je sicer sistemski, saj bi bilo treba krepko prevetriti tudi preverjanje pravilnosti zdravniških potrdil in še marsikaj drugega. 

Posebno poglavje pa so psihične težave. Jasno, da so se tudi predstavniki naše generacije (generacije X) in tudi druge pred nami, soočali z različnimi psihičnimi težavami. A s pomembno razliko: o številnih izmed njih je veljalo, da se o njih enostavno ne govori, saj se je od ljudi pričakovalo, da se z življenjskimi težavami soočijo sami (ali pa v zasebnem razgovoru s psihiatrom), ne pa, da jih obešajo na velik zvon. 

Foto: Profimedia ulica ljudje nakupovalna vrečka

Dandanes je zdravljenje psihičnih težav preraslo v dobičkonosen biznis. Vrste najrazličnejših psihiatrov, kvazi psihiatrov, terapevtov, svetovalcev, "trenerjev" in podobnih se nezadržno širijo. Na trgu med "bestsellerji" kraljujejo knjige in priročniki z neskončnimi nasveti, kako v enem mesecu premagati družinske in partnerske težave, stres in odvisnosti. Poročanje pacientov o svojih psihičnih težavah je postalo del pop kulture.  

Sam pa se v vsej tej zmedi, v kateri se nevarno povečuje množica za življenje povsem neusposobljenih posameznikov, sprašujem, kako bi bilo, če bi dokazano škodljive človekove pravice, ki sem jih le nekaj omenil zgoraj, zamenjala zdrava pamet? 

A kot prvo, bi morali preveriti, koliko zdrave pameti sploh še premore zakonodajalec, se pravi predstavniki ljudstva. 

Mag. Boštjan J. Turk

dezurni@styria-media.si