Včeraj popoldne je k nam prišlo pismo bralke, ki se je konec leta 2010 znašla na zavodu za zaposlovanje. Osemnajst mesecev je prejemala nadomestilo in imela plačane prispevke za pokojninsko zavarovanje, nato ji je do upokojitve po starem zmanjkalo 13 mesecev. Ker je to za enega več kot 12, ko bi ji zavod še naprej plačeval prispevke in bi se nato lahko upokojila, se je plačevanja prispevkov lotila sama. Do zdaj je vsak mesec pokojninskemu zavodu nakazala 58 evrov. Do pokoja ji bo z novim letom po starem zmanjkalo še sedem mesecev, po novem pa še štiri več. V tem času si bo morala, če bo želela v pokoj, plačevati bistveno višje prispevke – 186 evrov, čeprav je pravzaprav brez sredstev za preživetje.

En mesec. Zaradi enega meseca se bo torej znašla v črni luknji med starim in novim zakonom. Ne samo da bo morala v pokoj pozneje, po žepu jo bodo udarili še bistveno višji prispevki. Po novem so izenačeni s prispevki za minimalno plačo, vendar pa pravice, ki iz takega vplačevanja izhajajo, niso enake, kot bi bile v primeru prejemanja minimalne plače. Ista cena za manj pravic. Ker gospa ni napisala, koliko je stara in koliko let delovne dobe ima, ne morem reči, ali si bo morala za prispevke denar sposoditi, da se bo upokojila "le" štiri mesece pozneje ali pa se bo njena upokojitev še zamaknila. Ne na ministrstvu ne na pokojninskem zavodu še niso povedali, kako bodo obravnavani ti vmesni primeri. Na papirju je namreč verjetno vse jasno, čeprav ni logično. Tako bo gospa iz našega primera morda kaznovana celo dvakrat.