Foto: Dare Čekeliš Suzana Kos V poštni nabiralnik stanovanja, v katerem občasno prespim, sem dobila voščilnico; poslal jo je odvetnik, ki sem ga videla oziroma službeno govorila z njim le enkrat v življenju, o sebi pa mu nisem povedala ničesar.

Pošta zame je prišla na naslov, na katerem nisem prijavljena in ni moje stalno prebivališče; z njim me ne morejo povezati prek nobenega uradnega oziroma javnega registra podatkov. Bilo mi je nelagodno in spraševala sem se, kako je tip sploh prišel do mene. A uhajanje podatkov se očitno dogaja še kje drugje.

Nedopustno. Dejstvo, da zaposleni na ljubljanskem univerzitetnem kliničnem centru očitno prodajajo osebne podatke pacientov, ki se zatekajo po pomoč na urgenco, je šokantno. Ne le, da je njihovo početje nezakonito, je tudi skrajno nemoralno.

In če špekuliramo še naprej – ni nemogoče, da ne bo kdo začel prodajati podatkov iz naših zdravstvenih kartonov. Lahko bi tudi izsiljeval z njimi – na primer znane javne osebnosti, ki imajo morebiti afiniteto do istega spola, a to skrivajo in so imele zaradi tega zdravstvene težave. Mimogrede, o tem se je precej špekuliralo po tragični smrti Saše Baričeviča.

Ali pa se bomo bali razkritja, da smo nekoč v osebni stiski potrebovali pomoč psihiatra, kdaj morebiti opravili abortus, pa partner zanj sploh ni vedel, ali si zdravili hemoroide. Skratka, lahko bi izsiljevali ali prodajali našo celotno intimo, do katere imajo dostop. Zaostriti kazni, da se Hipokrat ne bo obračal v grobu!