Se spomnite položnic, ki smo jih dobili po potresu v Posočju? Vlada je sprejela zakon in vsak davkoplačevalec je dobil položnico za deset evrov ali več. Znesek je bil odvisen od dohodkov, za izterjavo pa je bila odgovorna kar davkarija. Prisilna solidarnost in dobrodelnost v svoji najslabši možni obliki.

V čistem kapitalizmu bi moral vsak poskrbeti zase. Kogar je poplavilo, je kriv sam, ker je zidal na poplavnem območju, in če že, ker hiše ni zavaroval. V socializmu bi bila za vse kriva država: ker ni prepovedala gradnje tam, kjer poplavlja. Ker ni primerno uredila hudournikov in rek. In ker je tako, naj vsem oškodovanim zgradi nove hiše ali vsaj položi nov parket.

Slaba praksa. Ne glede na sistem pa smo ljudje. Ne verjamem, da ni nihče ostal ravnodušen ob prizorih zadnjih dni, ko je tisočim zalilo domovanja. Ne glede na to, ali so zidali na poplavnih območjih. Stiska je stiska – ne glede na razlog in morebitno krivdo. To je podobno, kot da ne bi sočustvovali s svojci kadilca, ker je umrl za pljučnim rakom. In na stisko smo Slovenci, radi verjamemo, občutljivi. Za žrtve poplav pred tremi leti sta Rdeči križ in Karitas zbrala kar 2,5 milijona evrov. Zdaj jih nimata še niti devet tisoč. To je 0,4 centa na Slovenca. Verjamem, da se še nismo prelevili v “čiste kapitaliste” in smo le malo počasni. Konec koncev tudi jaz nisem še nič nakazal. Priznam, sem počasen.