V najstniških letih, ko je bil mozolj najhujša groza, sem gledala oddajo o resničnih zgodbah bolnikov, ki so jih pripeljali v eno izmed ameriških bolnišnic. Med drugimi so sprejeli srednješolko, ki je doživela prometno nesrečo.

Ker ni uporabljala varnostnega pasu, jo je kot sovoznico na sprednjem sedežu odneslo v šipo, steklo pa jo je porezalo po obrazu. Zdravniki so jo operirali in nekaj dni po posegu je bila videti kot strašilo. Imela je nešteto šivov, vse od brade, ustnic, lic, vek in čela.

Čakalo jo je še veliko posegov, zdravniki pa so pojasnili, da ne bo nikoli takšna, kot je bila. Na koncu so pokazali njeno fotografijo pred nesrečo, dekle, ki podobi na fotografiji ni bilo več podobno, pa je v solzah povedalo, da jo je voznik, ki je bil pripet z varnostnim pasom, odnesel brez poškodb. Od tiste oddaje je moja prva skrb pred vožnjo varnostni pas.

Smrt. Porezan obraz ni najhujše, kar lahko prinese neuporaba varnostnega pasu. Po podatkih javne agencije za varnost prometa uporaba pasov zmanjša število smrtnih žrtev in hudih poškodb za najmanj 40 odstotkov. Če bi se vsi privezovali, pa bi v državah Evropske unije vsako leto preživelo okoli sedem tisoč ljudi več.

Ne nazadnje, s privezovanjem obvarujemo tudi druge. Neprivezan 50-kilogramski človek na zadnjem sedežu bi pri trku vozila, ki je peljalo s hitrostjo 50 kilometrov na uro, v sprednji sedež priletel s silo tone in pol. Sami si predstavljate, kakšne bi bile poškodbe tistega na sprednjem sedežu.