Delavci zahtevajo pošteno plačilo za pošteno delo. Če je dovolj denarja za nenormalno visoke plače menedžerjev, pa naj ga bo tudi za dostojnejše plače delavcev. Takšne, ki bodo omogočile pošteno življenje in ne le životarjenje. Naj povem, da je minimalna plača septembra znašala natanko 597 evrov in 43 centov. Bruto, seveda. Pa se vam zdi, da je z njo mogoče preživeti mesec? Meni ne. Zato menim, da so zahteve delavcev, tudi po 10-odstotnem dvigu, utemeljene. Sploh danes, ko štruca polbelega kruha in liter mleka staneta skupaj krepko prek dveh evrov. Pri tem naj omenim, da bi nekoliko več solidarnosti lahko pokazali tudi sindikati. Iz lanskih bilanc je namreč razvidno, da imajo za več milijonov evrov premoženja, tudi prihodkov. Delavci pomagajo sindikatom, naj zdaj ti pomagajo delavcem.

Marsikdo od delavcev se je v kriznih časih z grenkim priokusom spomnil velikih besed finančnega ministra Franca Križaniča. Pred dobrim letom, ko je kandidiral za to ministrsko mesto, je namreč obljubil podvojitev minimalne plače. Za zdaj so to le prazne obljube. Minimalna plača je res višja kot takrat, vendar je rast tako počasna, da se Križaničeva napoved zagotovo ne bo uresničila v njegovem mandatu. A delavci kljub temu finančnega ministra ne držijo za besedo, ampak zahtevajo le nekajodstotni dvig mizernih plač. In že to jih bo zadovoljilo. Sicer bo le vprašanje časa, kdaj bo razneslo tempirano delavsko bombo. In ko jo bo, si bodo delavci sami vzeli, kar menijo, da je njihovo.