Slovenci so razmeroma srečen narod. Tako zatrjujejo statistiki, natančnejše podatke pa je prejšnji teden objavil vladni urad za makroekonomske analize. A statistika je eno, življenje pa nekaj povsem drugega. V oči bodeta na primer podatka, ki sta stalnica v statističnih raziskavah: Slovenci smo med najsrečnejšimi tranzicijskimi narodi, a hkrati tudi med najbolj samomorilnimi. Kako naj to dvoje razumemo? Nemara takole: srečna večina grdo ravna z nesrečno manjšino, ob tem pa imamo še zelo zanič strokovne službe, ki naj bi pomagale ljudem v stiski. Statistiki nas tudi prepričujejo, da imamo pri nas razmeroma malo revežev. Aja? Odgovorimo lahko povsem sindikalistično: prepričujte koga drugega, gospodje! S takšnimi podatki samo utrjujete prepričanje, da je mogoče statistične izsledke obračati po mili volji.

Nepravično. Dvorezen meč je tudi podatek, po katerem so razlike med najnižjimi in najvišjimi plačami razmeroma nizke. Zlasti če jih primerjamo z razlikami v anglosaških državah. Ob tem spomnimo, da so nekateri mlajši ekonomisti pred leti opozarjali, da so pri nas izjemno visoke razlike pri drugih dohodkih: pri kapitalskih dobičkih, dividendah, najemninah in podobno. Kar pomeni, da smo ustvarili zelo nepravično družbo: bogastvo, nagrabljeno med tranzicijo, je sprejemljivo, ni pa sprejemljivo, da bi dobil zelo dobro plačo tisti, ki zelo dobro opravlja svoje delo. Če statistični kazalniki o slovenski sreči držijo, jih lahko razumemo edino tako: Slovenec Slovencu volk.