Za kandidaturo ste se odločili po povabilu predsednika Socialnih demokratov Boruta Pahorja. Kako je zorela vaša odločitev in ali ste se pred tem o kanidaturi že s kom pogovarjali?
Mnogi so mi v zadnjem letu predlagali, naj se spustim v predsedniško tekmo. Veliko je bilo tovrstnih sugestij. Bili so zainteresirani za novega, svežega kandidata. Med njimi so bile tudi organizacije, kot je denimo Zveza društev generala Maistra, ki me je 3. aprila tudi evidentirala. Sam sem premišljeval o tem, ker vem, da je pri taki kandidaturi pomembno, da dozorijo politični pogoji. Potem so se junija stvari začele razvijati. Posvetoval sem se z vsemi, ki so mi kandidaturo predlagali in jo konec meseca sprejel. Prvi javno objavljen predlog pa je bil predlog gospoda Aleksandra Borštnarja na Koroškem novembra lani.

	Te stranke se od preostalih razlikujejo prav po tem, da so mi kandidaturo predlagale in to naredile tudi zelo resno. To je bila zelo resna ponudba, ki sem jo jaz zelo resno vzel. Druge stranke mi niso predlagale česa takega, zato ne vem, kako bi bilo, če bi mi.

Kaj je tisto, kar stranke, ki vas podpirajo, loči od preostalih strank, da ste se odločili predstaviti se kot »njihov« kandidat? Bi sprejeli kandidaturo, če bi vam jo ponudil Janez Janša?
Te stranke se od preostalih strank ločijo po tem, da so mi kandidaturo predlagale, kar so naredile zelo resno. To je bila zelo resna ponudba, ki sem jo jaz zelo resno vzel. Druge stranke mi česa takega niso predlagale, zato ne vem, kako bi bilo, če bi mi. Dejstvo je, da so se odločile drugače. Kar zadeva mojo generalno politično opredelitev, pa so moja edina ideologija človekove pravice. To je moja ideološka in politična platforma. Pripravljen sem sodelovati z vsemi, ki se zavzemajo za spoštovanje človekovega dostojanstva.

Omenjali so vas kot možnega kandidata za župana mesta Ljubljane, pa tudi kot bodočega predsednika nastajajoče stranke Zares …
V zvezi z župansko kandidaturo sem dobil predlog Zbora za Ljubljano, vendar sem moral ponudbo zavrniti, ker županska funkcija zahteva drugačne izkušnje, kot jih imam sam. Župan mora imeti izkušnje z upravljanjem podjetij, jaz pa prihajam iz drugačne sfere. To sem zelo hitro in zelo jasno povedal. Bil sem seveda počaščen, da so se spomnili name. To je bil resen predlog. Drugo so bila ugibanja. V zvezi z mojim imenom je bilo v Sloveniji polno ugibanj, kar se mi je zdelo zanimivo in nenavadno. Ko sem se vračal iz New Yorka, so se v časopisih pojavile trditve, da naj bi postal predsednik LDS. Pozneje sem nekega dne dobil sporočilo, da po mestu visijo plakati, na katerih se moje ime omenja v zvezi predsednikovanjem stranki, ki naj bi nastala v začetku letošnjega leta. Bila so še druga ugibanja v tisku, ki še vedno niso končana. Na to, kaj ljudje ugibajo in kaj pride v tisk, nimam nikakršnega vpliva. Resni ponudbi sta bili ta za župansko in zdajšnja za predsedniško funkcijo.

V Slovenijo se je vrnil leta 2005, potem ko je odstopil s položaja pomočnika generalnega sekretarja.  © Žurnal24

Tuji mediji so vas imeli leta 2005 na seznamu možnih kandidatov za naslednika generalnega sekretarja Združenih narodov Kofija Anana. Kako to, da vas v Sloveniji ni nihče predlagal?
Ta stvar je bila javno znana. Moje ime je na spisek možnih kanididatov dala ugledna ameriška revija Newsweek. Javno predlaganje kandidatov za neko funkcijo ni vedno in povsod najbolje sprejeto. Res pa je, da me slovenska vlada ni predlagala. Zakaj tega ni naredila, kaj so razmišljali, ali so o tem sploh kaj razmišljali, morate vprašati njih. Jaz o tem ne vem ničesar. Moram reči, da tudi ni bilo kakega posebnega zanimanja za sodelovanje z mano, zato me to niti ne preseneča.

	Res pa je, da me slovenska vlada ni predlagala. Zakaj tega ni naredila, kaj so razmišljali, ali so o tem sploh kaj razmišljali, morate vprašati njih. Jaz o tem ne vem ničesar. Moram reči, da tudi ni bilo kakšnega posebnega interesa za sodelovanje z mano, zato me to niti ne preseneča.

V Slovenijo ste se vrnili leta 2005, potem ko ste odstopili s položaja pomočnika generalnega sekretarja Združenih narodov Kofija Anana. Ali
sta imela z generalnim sekretarjem kak spor?
Ne, imela sva zelo prijazne odnose. Veste, razumeti morate, da ljudje v Združene narode prihajajo in odhajajo. Seveda mora vsakdo sam presoditi, kdaj je prišel trenutek, ko lahko reče, da je opravil svoje dejavnosti ali oceni, da teh dejavnosti ne more več opravljati tako, kot bi bilo prav. Meni se je zdelo, da so v Združenih narodih v tistem času nastale neke nove razmere in generalni sekretar je to razumel. Menil sem, da bi se organizacija lahko bolj odločno uprla raznim neupravičenim kritikam. Obramba je bila bolj selektivna in prišlo je tudi do organizacijskih sprememb. Seveda ima generalni sekretar pristojnost organizirati sekretariat. Ni pa nujno, da so vse rešitve optimalne. Ocenil sem, da v novih okoliščinah svoje funkcije ne bi mogel opravljati tako, kot bi se mi zdelo najbolje. Poleg tega sem bil sam takrat na visoki funkciji, kjer se pričakuje, da se ljudje menjavajo. Generalnemu sekretarju sem to razložil in on se je s tem strinjal. Bilo je sporazumno in prijazno vse skupaj. Sekretar vsak dan imenuje nove funkcionarje. Jaz sem bil tam pet leti in pol, kar je dolga doba. Imel sem pogodbo za še kakšno leto in pol, a sem ocenil, da je v tistem trenutku prišel čas, da se poslovimo.

Pred časom ste zapisali, da sta genocid v Ruandi in Srebrenici ena najtežjih dediščin dosedanjih napak Združenih narodov. Zakaj je organizacija zatajila in ali je po teh tragičnih izkušnjah možno, da se Ruanda ali Srebrenica ponovita?
Preprosto rečeno bi rekel, da zaradi napak, ki so se zgodile v Varnostnem svetu Združenih narodov. Odločitve, ki so pripeljale do tega, da se je to lahko zgodilo, so bile odločitve Varnostnega sveta. Posebej v primeru Ruande, ko je Varnostni svet sklenil, da bo zmanjšal mirovno operacijo Združenih narodov v času, ko se je genocid že začel in se je vedelo, da se bo razvil do novih razsežnosti. S Srebrenico je bilo nekoliko drugače, vendar je tudi tu odgovornost Varnostnega sveta velika. Težko je reči, ali so izkušnje, ki so nastale v teh razmerah, organizacijo spremenile na bolje in nepovratno. Res je, da je organizacija potem začela znatno in bolj resno ter z več vložka opravljati nove mirovne operacije. Mirovne operacije konec 90. let so bile močnejše, bolje oborožene in bolje pripravljene. Če imate lahko v takšnih razmerah, kot je bila Srebrenica, samo oborožene pripadnike mirovnih sil, se ne da prav veliko narediti. Organizacija je prav gotovo danes boljša kot je bila leta 1994 in 1995. Vprašanje pa je, ali to zadošča, da bi lahko resno odgovorila na nove izzive.

	Danes je iz Iraka odšlo tudi več kot dva milijona beguncev, približno enako število ljudi pa je bilo razseljenih znotraj države. Varnostne razmere so bile kritične, politični procesi pa neuspešni. Menim, da je tuja vojaška prisotnost del problema, in da je rešitev v njenem umiku.

Ko ste bili pomočnik generalnega sekretarja, ste se veliko ukvarjali z iraškim vprašanjem. Kako se je takrat odvijalo vaše delo?
Takrat so imeli Združeni narodi v Iraku precej velik humanitarni program. S programom in pripravami na morebitne sovražnosti smo se ukvarjali precej resno in tudi uspešno. Preden se je začela vojna, smo evakuirali veliko ljudi, ki so tam delali. Poleg tega smo na več načinov odsvetovali vojno. Generalni sekretar je takrat pogosto postavljal vprašanje, kaj se bo zgodilo po posredovanju, saj smo vedeli, da je situacija v Iraku lahko morebiti zelo nevarna. Na to smo opozarjali.

V katero smer bi se moralo odvijati reševanje iraške krize danes, da bi se prelivanje krvi čim hitreje ustavilo?
V Iraku je zelo veliko žrtev že bilo. Teh žrtev ne bi bilo, če ne bi bilo vojaške akcije. Danes je iz Iraka odšlo tudi več kot dva milijona beguncev, približno enako število ljudi pa je bilo razseljenih znotraj države. Varnostne razmere so kritične, politični procesi pa neuspešni. Menim, da je tuja vojaška prisotnost del problema in da je rešitev v njenem umiku.

Trinajst let ste preživeli v New Yorku. Tam ste bili tudi, ko se je zgodil 11. september. Kako ste doživljali napad, o čem ste razmišljali?
Napad je seveda pomenil hud šok za New York in vse, ki smo tam živeli. Za ene bolj, za druge manj. Združeni narodi so daleč stran od nekdanjih dvojčkov. Na televiziji smo videli, kaj se je zgodilo. Združeni narodi so bili evakuirani, saj so kot stavba zelo izpostavljeni. Na drugi strani Vzhodne reke namreč ni tako visokega objekta. Vedeli smo, da so razmere zelo resne in da bodo posledice zelo hude, nismo pa si znali predstavljati, kaj se bo zgodilo. V Ameriki česa podobnega niso doživeli od Pearl Harbourja, 7. decembra 1941. Pozneje smo razumeli, da je bil šok , ki ga je doživela Amerika in ameriško prebivalstvo, izredno globok. Navajeni so se bili počutiti varne, ker so zaščiteni z dvema oceanoma. Iz tega šoka so po 11. septembru izšle hude travme v nacionalni psihi in situacija še danes ni premagana. Življenje v samem New Yorku se je sicer normaliziralo v nekaj mesecih. K temu je pripomogel tudi takratni župan Rudolph Giuliani, ko je rekel: »Če hočete pomagati New Yorku, pojdite v restavracije. New York mora normalno živeti.«

Človekovo dostojanstvo je lahko prizadeto z materijalnim prikrajšanjem, na vprašanje, kje so človekove pravice v Sloveniji najbolj kršene, odgovarja Türk. © Žurnal24

Ob predstavitvi programa ste najavili, da boste precejšnjo pozornost namenili vprašanju nacionalne varnosti. Zakaj in kakšno prizadevanje vključuje vaš program?
Predsednik ima kot šef države in generalni poveljnik oboroženih sil odgovornosti na tem področju. Nacionalna varnost zahteva tudi aktivno mednarodno angažiranost. Zavzemal bi se za to, da razumemo varnost v kompleksnem smislu. Gre tudi za človeško varnost, ne le za varnost v smislu države, in razne nove oblike ogroženosti, zaradi katerih je dobro, da se naš varnostni in obrambni sistem razvija naprej. Tako bosta lahko odgovorila na izzive, ki jih prinašajo recimo podnebne spremembe in njihove posledice. Na vseh teh področjih obstajajo organi s specifičnimi odgovornostmi, predsednik pa lahko opravlja tudi pomembno kritično funkcijo, tako da spodbuja razpravo v dovolj zgodnjem trenutku.

Kakšne ukrepe bi podprli za odpravljanje posledic podnebnih sprememb? Za kaj bi se kot predsednik zavzemali?
Všeč mi je vaše vprašanje, ker izkazuje razumevanje, da podnebnih sprememb nismo sposobni preprečiti, ampak smo se jim dolžni prilagoditi ter omejiti posledice. Mislim, da je zelo važno, da se to ugotovi. Tukaj je ključnega pomena pravočasnost. Recimo v zaščiti vodnih virov, v razvijanju alternativnih energetskih virov in v drugih dejavnostih, ki bodo omogočale, da se naš način življenja prilagodi. Predsednik seveda lahko pomaga pri razvoju razprave, v kateri bi se našle rešitve za tovrstna vprašanja.

	Rekel bi, da je v Sloveniji danes precejšen problem to, da se zaostrujejo socialne razmere. Velik del našega prebivalstva čuti ogroženost zaradi nizkih pokojnin in nizkih osebnih dohodkov. Seveda to ne pomeni, da ljudje živijo v skrajni revščini. Moramo pa biti na to občutljivi.

V nagovoru, ki ste ga objavili na svoji spletni strani, ste zapisali, da se boste posvetili vprašanju človekovih pravic in ugledu Slovenije. Kje so po vašem mnenju človekove pravice v Sloveniji najbolj kršene in ali se boste, če boste postali predsednik, za koga ali kakšno skupino ljudi posebej zavzeli?
Verjamem v načelo enakopravnosti in nediskriminacije. Ne bom se zavzemal za nobeno skupino posebej, bom pa občutljiv na diskriminacijo, ki jo kakšne skupine doživljajo. Vaše vprašanje zadeva človekove pravice nasploh. Rekel bi, da je v Sloveniji danes precejšen problem to, da se zaostrujejo socialne razmere. Velik del našega prebivalstva čuti ogroženost zarad nizkih pokojnin in nizkih osebnih dohodkov. Seveda to ne pomeni, da ljudje živijo v skrajni revščini. Moramo pa biti na to občutljivi. Mislim, da je človekovo dostojanstvo prizadeto z materialnim prikrajšanjem in mislim, da smo tu v določeni nevarnosti. Jaz bi se kot predsednik precej posvetil temu vprašanju. Vem, da predsednik nima posebnih pristojnosti na tem področju, lahko pa spodbuja razpravo o tem.

Pristojnosti predsednika so omejene in natančno določene. Mora recimo razglasiti zakone, ki jih sprejme državni zbor. Na drugi strani pred državnim zborom priseže, da bo ravnal po svoji vesti. Ali bi se predsednik Drnovšek, ko je zavlačeval z razglasitvijo sprememb zakona o azilu, lahko skliceval na ravnanje po svoji vesti? Kako bi ravnali vi, če bi presodili, da je neka sprememba zakona etično sporna?
Mislim, da je zdravilo v tem, da se predsednik v razpravo vključi dovolj zgodaj. Zakoni, o kakršnih govorite, se pripravljajo dovolj časa, da se lahko najde način, prek katerega predsednik opozori na določene temeljne probleme, če seveda oceni, da je to potrebno. Predsednik se seveda ne bo spuščal v zakonodajni proces kar tako. Mislim, da so vprašanja, ki so predmet tega zakona, ki ga omenjate, temeljna vprašanja, saj zadevajo človekovih pravice. Prav je, da se predsednik angažira prej, kajti ko je zakon enkrat sprejet in je predsednik samo še v položaju, da ga podpiše, je zelo malo možnosti, da se kaj spremeni. Mislim, da se je v tem primeru odlašalo. Mogoče bi kakšna predsednikova beseda v zgodnejši fazi bolj pomagala.

	Mislim, da stanje ni zadovoljivo in da so ženske preslabo vključene v politiko. Vem, da so tovrstni problemi tudi marsikje drugje po svetu. Sam sem povsod, kjer sem imel možnost odločanja o teh stvareh, poskrbel za enakopravno zastopanost moških in žensk.

Kakšno je vaše stališče do privatizacije zdravstva?
Privatizaciji zdravstva načeloma ne nasprotujem. Upoštevati je treba, da smo nasledili dokaj dober sistem javnega zdravstva. Mislim, da je treba zelo paziti, da se s privatizacijskimi posegi razmere ne poslabšajo. Slišim, da je veliko ljudi zaskrbljenih zaradi načina, kako se koncesije podeljujejo, in drugih dejavnosti, ki posegajo v sistem javnega zdravstva. Mislim, da privatizacija lahko pomeni izboljšanje kvalitete zdravstvenih storitev, vendar je treba zagotoviti nadzorne mehanizme.

Kaj menite o zastopanosti žensk v politiki v Sloveniji?
Mislim, da stanje ni zadovoljivo in da so ženske preslabo vključene v politiko. Vem, da so tovrstni problemi tudi marsikje drugje po svetu. Sam sem povsod, kjer sem imel možnost odločanja o teh stvareh, poskrbel za enakopravno zastopanost moških in žensk. Vem, da se vse v življenju doseže s skupinskim delom, to pa je najbolj učinkovito, če imamo enako zastopanost spolov. Ko smo pripravljali delegacijo Slovenije za Varnostni svet, je bil kriterij, ki sem ga postavil zunanjemu ministrstvu, enakopravna zastopanost moških in žensk. To načelo sem upošteval tudi v Združenih narodih, ko sem predsedoval raznim delovnim skupinam, ki sem jih sestavljal, in tudi zdaj sem kot predsedniški kandidat poskrbel za to, da imam programski svet, ki je sestavljen iz polovice moških in polovice žensk. Vsi so seveda strokovnjaki in strokovnjakinje na svojih področjih.

Kdo v Sloveniji bolj obvladuje koga, politika kapital ali obratno? Do kje sme seči vpliv države oziroma kapitala na drugi strani?
Na to vprašanje je zelo težko odgovoriti abstraktno. Mislim, da imamo v Sloveniji še vedno stanje, ko je država močno zastopana v gospodarstvu. Mislim, da kapital ni odločilnega pomena v politiki, seveda pa ima določene vplive in zelo verjetno je, da bodo ti vplivi rasli. Zato je seveda treba imeti to zelo dobro urejeno, da je možnost samovolje čim manjša. To je recept. Mislim, da ni v politiki nič narobe, če se v njej pojavljajo ljudje, ki so neodvisni od države in od politične sfere. V Sloveniji nimamo dosti takih ljudi, ki so v politiki po funkciji in niso poklicni politiki. Mislim, da je dobro, da se pojavljajo na vodilnih funkcijah ljudje, ki niso vsega življenja prebili v politiki.

	Nič ne škodi, če kdaj pokažem tudi kaj takega, kot je to, kako se skuha polento. Saj jaz to počnem. Mnogim gledalkam je to všeč. Vsak povprečen moški zna skuhati polento in jo obeliti. To so take preproste dejavnosti, ki jih vsakdo zna in nič nečastnega ni v tem.

Sodelovanje v televizijskih šovih postaja vsakdanja izkušnja tudi političnih kampanj v Sloveniji. Kako se vi, ki imate sloves resnega diplomata, počutite v novi vlogi (nastopili ste na TV Papriki)?
Kot kandidat se počutim odlično. Rad se pogovarjam z ljudmi, rad imam različne vrste stikov in tudi, ko so me povabili na Papriko TV, nisem imel težav tega sprejeti. To je bil tudi poletni čas, ko se ljudje ukvarjajo z lahkotnejšimi dejavnostmi. Meni se je zdelo to v redu in normalno ter je tudi pomagalo pojasniti, da se da z mano normalno pogovarjati, da sem ljudski človek. Veste, diplomacija so ljudski, človeški stiki. Diplomacija so ljudje in nauči vas, da morate z njimi sodelovati prijazno, izkazovati razumevanje in se prilagoditi tistemu, kar je zanje zanimivo. To niso stvari, ki bi mi bile tuje. Res je, da so me na televiziji spraševali o iraški vojni in podobnih temah, o katerih lahko človek razpravlja samo zelo resno. Zato je nastala ta podoba. Jaz pač to podobo imam in nič ne škodi, če kdaj pokažem tudi kaj takega, kot je to, kako se skuha polento. To počnem. Mnogim gledalkam je to všeč. Vsak povprečen moški zna skuhati polento in jo obeliti. To so take preproste dejavnosti, ki jih vsakdo zna in nič nečastnega ni v tem.

Kaj menite o predvolilni aktivnosti preostalih kandidatov, zlasti tistih bolj provokativnih, kot so Artur Štern, Zmago Jelinčić in Elena Pečarič?
Mislim, da bo vsak kandidat izbral svoj slog kampanje. Jaz imam svojega, drugi kandidati imajo pa svojega. Ne spuščam se v presojo načinov dela drugih kandidatov. S tem se sploh ne ukvarjam. Zavzemam se za to, da bi bila ta kampanja poštena, da bodo ljudje lahko dobro spremljali kandidate, njihova stališča, izjave, dejanja in obnašanje ter se na koncu odločili. Ker vem, da volivci presojajo razumno, me ne skrbi.

Najlepša hvala za pogovor!