Na svetovnem nogometnem prvenstvu ni novic o dopingu, kaj šele o genskem dopingu. To pomeni, da zadnjega med nogometaši ni?
Genskega dopinga verjetno res ni, a tudi nogometaši uporabljajo različne oblike dopinga, predvsem poživila in sredstva za večjo moč in kontrakcijo srčne mišice.

Ni zanimivo, da je z razvojem zdravil proti astmi med profesionalnimi športniki bistveno narastlo število "astmatikov"? Ta zdravila namreč delujejo na sproščanje bronhijev, obenem pa spodbujajo delovanje srca in ožilja ter s tem povečajo moč športnika.

Tudi med nogometaši so taki "astmatiki", sicer pa si nekateri pomagajo še z drugimi dovoljenimi poživili na bazi kofeinskih in tavrinskih napitkov.

Foto: Žurnal24 delta gen Kako bi definirali genski doping?
Genski doping pomeni vnos gena v človeško celico, kjer ta proizvede "naročeni" protein s celičnim mehanizmom. Tako nastane beljakovina, ki se ne loči od drugih celičnih beljakovin in jo je zato zelo težko oziroma trenutno skoraj nemogoče odkriti.

Najbolj zaželeni so geni za eritropoetin, ki poveča moč, rastni hormon, ki pospeši rast mišic, in inzulinu podoben rastni dejavnik ali zaviralec miostatina, hormona, ki zavira pretirano rast mišic.

Korejski in ameriški raziskovalci so na primer razvili tako imenovano maratonsko miško z gensko manipulacijo, ki je bila pri teku osemkrat vzdržljivejša kot običajna miš. Verjamem, da je za tiste brezvestne genetike, ki se ukvarjajo z genskim dopingom, ta gen – PPAR-delta gen – velika skušnjava.

Kje in kdaj se je prvič pojavil?
Nedvoumnih dokazov sicer še nimamo, a strokovnjaki Svetovne organizacije za preprečevanje dopinga (WADA) domnevajo, da je genski doping prisoten že nekaj let, predvsem pa naj bi bili nekateri izjemni rezultati, doseženi med olimpijskimi igrami v Pekingu leta 2008, že rezultat genskega dopinga oziroma sodobnih načinov dopinga nasploh.

Tudi nikomur še niso dokazali, da se je ukvarjal z razvojem genskega dopinga?
Pod preiskavo, ki jo vodi WADA, sta nemški atletski trener Thomas Springstein in Rashid Ramzi (v Pekingu je zmagal na 1.500 metrov, a so mu zlato odvzeli, ker je bil pozitiven na CERO, izboljšano obliko eritropoetina; op. a.).

Springstein naj bi pri svojih športnikih že od leta 2003 uporabljal Repoxygen. To je gen, ki povzroči aktivacijo eritropoetina, ko se v organizmu pojavi povečana potreba po kisiku. Gen so sicer kot zdravilo razvili v družbi Oxford Biomedica in je še vedno v predkliničnih testiranjih.

Kako so ju ujeli?
Nemška atletska zveza je leta 2006 vložila tožbo proti Springsteinu, ko so našli njegov dopis, v katerem je bilo zapisano, da je novo pošiljko Repoxygena zelo težko dobiti in naj mu sporočijo, kako lahko do nje pride še pred božičnimi prazniki. Kot trenerja so ga odstavili, neposredne krivde pa mu še niso dokazali.

Zakaj je genski doping težko dokazati?
Ker športniku ne moremo izrezati nekaj deset gramov mišičnega tkiva in tako dokazati prisotnost genskih konstruktov. Prav tako se beljakovine, ki nastajajo po vnosu dopinškega gena, ne razlikujejo od tistih, ki sicer nastajajo v organizmu.

Trenutno razvijamo metode, ki dokazujejo prisotnost sicer običajnih beljakovin na neobičajnih mestih, a smo še bolj na začetku. Idealno bi bilo, če bi lahko prisotnost genskega dopinga dokazali z odvzemom urina, krvi ali sline, kar bo verjetno mogoče v nekaj letih.

Kako je mogoče vgraditi umetni gen v celico?
Vnos genov v celico je mogoč z vbrizganjem genskega konstrukta v primernem vektorju v krvni obtok ali recimo v mišico.

Kolikokrat je treba to ponoviti, da se doseže želen učinek pri športnikih? Kako dolgo traja?
Lahko je dovolj le ena injekcija ali mogoče nekaj v kratkem obdobju. Dopinški učinek bi na primer dosegli že z nekaj rekombinantnimi adenovirusi, ki bi nosili gen za eritropoetin.

Po drugi strani pa bi morali kar nekaj časa jemati gen za zaviranje delovanja miostatina, da bi bistveno povečali mišično maso. Učinek enega vnosa lahko traja nekaj dni, redkeje nekaj tednov.

Kaj se lahko zgodi, če se vgraditev ponesreči?
Po predvidevanjih in glede na eksperimente na živalih se genski konstrukt, ki je sestavljen iz gena in vektorja, kmalu pa vnosu razgradi, če ne vstopi v celico, zato verjetno kakšne večje škode ni pričakovati.

Seveda pa so tu lahko velike razlike med eno in drugo vrsto vnosa, a je bilo premalo poskusov narejeno pri ljudeh, da bi lahko statistično natančno opredelili ponesrečene poskuse.

Kakšni so stranski učinki genskega dopinga?
Jih še ne poznamo oziroma jih zelo težko predvidimo.

Kakšne so lahko posledice genskega dopinga? Jih lahko primerjamo s posledicami drugih dopinških tehnik?
Tudi posledice težko napovemo, a dejstvo je, da lahko z vnosom genov bistveno bolj vplivamo na posamezne fiziološke funkcije. Kakšne bi bile dolgoročne posledice za organizem, pa je težko reči.

A če povečamo recimo gostoto krvi z rdečimi krvnimi celicami nad varno mejo, se lahko zgodi isto kot pri vnosu rekombinantnega eritropoetina: odpoved srca in smrt.

Ali je vse več smrti v športu posledica dopinga? Bi lahko genski doping še povečal to številko?
Vsekakor je dokazanih nekaj smrtnih primerov zaradi dopinga, a tu gre predsvem za zlorabo eritropoetina, steroidnih hormonov in poživil, predvsem med kolesarji in tekači. Podatkov za genski doping še nimamo.

Pri katerih športih oziroma športnikih bi lahko bil genski doping "najpopularnejši"?
Pravzaprav bi ga lahko zasledili v skoraj vseh športih, saj teoretično lahko vplivamo na skoraj vse encime, hormone, receptorje in druge beljakovine v organizmu. Se pa največkrat omenjajo vzdržljivostni športi, kot so tek, tek na smučeh, kolesarjenje ...

Ali je prihodnost dopinga v športu v genskem dopingu ali kakšni drugi metodi?
Strokovnjaki, ki se ukvarjajo s preprečevanjem vseh oblik dopinga, menijo, da ni vprašanje, ali so nekateri vrhunski športniki dopingirani ali ne, ampak kako dobro ekipo imajo za sabo, ki zna pravočasno prekiniti doping, da ga protidopinška kontrola ne zazna.

Zato velik napredek pomenijo nenapovedane kontrole ali biološki potni listi, kjer spremljajo morebitno povečanje števila eritrocitov, kar naj bi nakazovalo uporabo eritropoetina.

Kakšne so zvijače, ki jih uporabljajo športniki in njihove ekipe?
Vedno bolj prefinjene. Še donedavnega so protidopinški strokovnjaki analizirali urin športnikov in ugotavljali specifično prisotnost rekombinantnega eritropoetina. Metoda je zanesljiva, specifična in dokaj zapletena, temelji pa na delovanju protiteles proti eritropoetinu.

Pa so se tisti, ki razvijajo doping, spomnili, da morajo dati športnikom neopazno v urin nekaj miligramov papaina, encima, ki razgradi beljakovine, torej tudi prepovedan ertiropoetin. In kje lahko dobimo tak encim?

Kjerkoli, saj je ena od glavnih komponent v soli za mehčanje mesa, ki jo prodajajo v vsaki bolje založeni trgovini. Ko so protidopinški strokovnjaki to ugotovili, so prilagodili metode določanja.

In tako gre boj mačke z mišjo naprej. In ena od vej dopinga, ki se pospešeno razvija, je gotovo genski doping. Ali se bo razširil, pa je odvisno od tehnologije, učinkov, dostopnosti in seveda kontrole.

Kako učinkovite so ali bodo lahko protidopinške organizacije v boju proti genskemu dopingu? Koliko let so za tistimi, ki razvijajo genski doping?
Ti so vedno kakšni dve do tri leta pred protidopinškimi komisijami in to velja tudi za genski doping. Zanimiva podvrst genskega dopinga, ki jo lahko le predpostavljamo in verjamemo, da še ne obstaja, je tako imenovani tkivni doping s pomočjo genske terapije.

Kako deluje?
Predstavljajte si, da lahko z delovanjem na nekatere gene oziroma z vstavljanjem nekaterih genov v človeške celice na ravni zarodka ali pozneje v razvoju posameznika recimo povečamo stopalo pri plavalcu do števlike 54-55 ali celo več.

Tako stopalo je imel sloviti avstralski plavalec Jan Thorpe, ki je pred desetletjem osvojil številne zlate kolajne na največjih tekmovanjih. Namesto stopal je imel pravzaprav "plavutke" – seveda je šlo za naravno anomalijo, a s pomočjo genskega dopinga in posega v dednino človeka bo vse to mogoče.