Foto: Dejan Mijović Janez Zalaznik Igor mi je nekoč povedal zabavno, menda celo resnično zgodbico. Mož zaloti ženo, ki ga vara z župnikom, in pobesni. Prerivajo se, župniku grozi, da ga bo pretepel, ubil, vrgel skozi okno, ta pa mu s povsem mirnim glasom reče: “Pomirite se.” Igor zdaj pogosto, kadar se razprava razgreje, reče: “Pomirite se.” In vsi se nasmejimo, saj v hipu dojamemo, kako nesmiseln je spor.

V sredo so zaradi sodbe Janezu Janši nekateri jokali, drugi ploskali in se veselili. Nekateri so bili prepričani, da se nadaljujejo komunistični montirani procesi, drugi, da je končno shodila pravna država. Kar ne morem pozabiti te politične vročekrvnosti! Komu se zdi potrebno in vredno za nekega politika ali proti njemu stati pred sodiščem? Kdo joka zaradi usode nekega politika, namesto da bi se razjokal, ker mu za njihove plače in razpise, na katerih delijo davkoplačevalski denar, odtrgajo velik del plače?

Vsakdanjost. Dragi Slovenci, pomirite se! Saj je samo prvostopenjska sodba. Saj je samo Janez Janša. Ogromna večina je, predvidevam, že ugotovila, da je danes nov dan. Spet razmišljajo, kako bodo prišli skozi mesec, kje bodo našli službo, kam bodo šli na dopust, kdaj jim bo ob vsem tem dežju sploh uspelo pospraviti seno. Vsak opravlja svoje delo: sodniki sodijo, višji sodniki vnovič tehtajo sodbe prvostopenjskih sodišč. Upam, da bomo čez slabi dve leti, ko bo Janša dobil pravnomočno sodbo, kakršnakoli že bo, lahko rekli le, da je sodstvo opravilo svoje delo. Če sodniki za vse druge delajo dovolj dobro, bodo tudi za Janšo.