Pridobitev drugega zdravniškega mnenja je pri nas pravica, ki jo še kako mučijo porodni krči. Avtorji zakona o pacientovih pravicah so pravico do drugega mnenja opredelili kot nekaj, kar nam pripada le izjemoma – predvsem zato, da zavarovalnica ne bi imela novih stroškov. To dokazuje, da pisci zakona ne vedo dobro, kaj drugo mnenje je.

Zanj se pacienti ne odločajo samo takrat, ko zdravnik ne ve, kako dalje, niti ne samo takrat, ko menijo, da zdravnik postopa napačno ali pri zdravljenju preveč varčuje. Razlog za drugo mnenje ni in ne sme biti samo dvom v zdravnika, zanj se odločajo pacienti z resnimi boleznimi, ki želijo biti informirani o možnostih zdravljenja. Instrument drugega mnenja podpirajo tudi zdravniki, saj bolniku potrdi diagnozo in velikokrat že predlagano zdravljenje, omejevanje drugega mnenja pa pomeni tihi konflikt med zdravnikom in bolnikom.

Košarica pravic. Dokler drugo mnenje postavljajo specialisti iz istega zdravstvenega zavoda, kjer se bolnik zdravi – kolegi z istega oddelka –, bolnik upravičeno meni, da to ni pravo drugo mnenje. Zato mora biti zagotovljena prosta izbira zdravnika, ki poda drugo mnenje. To mora biti tudi finančno ovrednoteno, zdravnik mora imeti možnost, da naroči dodatne preiskave.

Minister za zdravje omenja prevetritev košarice pravic pacientov. Upam, da ta veter pravic iz košarice ne bo samo odnesel, pač pa bo tudi kakšno pravico na novo definiral – tako tudi pravico do drugega mnenja.