Kaj trenutno najbolj ogroža varnost slovenskih državljanov?
Slovenija je v evropskem, še bolj pa v svetovnem merilu zelo varna država. Vsaj če gledamo kazalnika ogroženosti ljudi zaradi kriminalitete. Ne dvomim sicer, da se povečuje število ljudi, ki menijo, da so ogroženi in da je kriminala vse več.

Od kod potem obutek ogroženosti v ljudeh?
Skupen imenovalec našega časa je vseprisotno vzdušje neoprijemljivega strahu in nujnosti. Tako vzdušje nima realne podlage v gibanju kriminalitete, ampak izhaja iz narave današnje družbe, ki je v večji meri vrednostno, ekonomsko in socialno razslojena ter idejno, moralno in etično izčrpana. Svoje pa doda tudi medijsko poročanje o kriminalu.

Mislite, da bo gospodarska kriza prispevala k naraščanju števila vseh vrst kaznivih dejanj?
Precej verjetno, če bo globoka in dolgotrajna. Socialno-ekonomska situacija, brezposelnost, obup ljudi in razslojevanje so v neposredni zvezi z narašanjem nekaterih vrst kriminalitete.

Ali posledice gospodarske krize lahko pripeljejo do drastičnega poslabšanja varnostnih razmer?
Odvisno od tega, koliko bo kriza spodjedla ekonomske, socialne, vrednostne in politične temelje. To ni nemogoče. Je pa dejstvo, da Slovenija tudi v tem pogledu ni v središču svetovnih dogodkov. Do poslabšanja razmer, demonstracij lahko pride – tega se zavedamo in na to moramo biti pripravljeni.

Se je z novim kazenskim zakonikom izboljšalo stanje na področju nasilja v družini?
Vsekakor. Določena nova kazniva dejanja odpirajo precej boljše možnosti za omejevanje tega problema po represivni plati.

Ali policija in sodišča dobro opravljajo delo v primerih družinskega nasilja? Pred kratkim se je zgodil umor v Ormožu, za katerega se zdi, da sta policija in tožilstvo podcenjevala nevarnost.
V teh primerih ni mogoče posplošeno iskati krivca in kazati s prstom. Nasilje v družini je dejanski problem v Sloveniji. V zadnjih letih je bilo na tem področju veliko narejenega. Nikoli pa ni dovolj. Ker ste izpostavili primer v Ormožu – tudi meni osebno je težko sprejeti ugotovitev nadzorov, da policiji v tem primeru ni mogoe očitati večjih nepravilnosti, pa vendar je prišlo do tragedije. Tudi nevladne organizacije priznavajo, da je v zadnjem času policija na tem področju naredila napredek, mogoče večjega kot nekateri drugi sektorji.
Zakoreninjenih bolezni v družbi – in nasilje v družini v Sloveniji to je – ne morete zdraviti samo s policistom in pendrekom, ampak je potreben sistemski pristop. S tem pa ne želim reči, da policija ne nosi svojega deleža odgovornosti in ga je tudi v preteklosti. Na ministrstvu že pripravljamo ukrepe, ki bi še dodatno izboljšali stanje.

Ali menite, da sodniki zaradi dolgotrajne bele stavke ali pritiskov za zmanjšanje sodnih zaostankov naredijo več napak?
Gre za zelo kompleksen problem. Sodstvo je bilo v mandatu prejšnje vlade skoraj v vojni z izvršilno vejo oblasti, njihova sposobnost učinkovito opravljati vlogo varuhov zakonitosti in ustavnosti je bila ohromljena, njegov ugled v javnosti pa se že dalj časa valja v blatu. To ima lahko na dolgi rok katastrofalne posledice. Ne vidim neposredne povezave med belo stavko sodnikov in sodnimi zmotami, bi pa lahko do tega prišlo, če bi bila plača sodnikov vezana na njihovo “ delovno uspešnost”, ki bi se izražala zgolj skozi število zaključenih zadev.

Ali policija zadostno spoštuje človekove pravice?
Pred prevzemom funkcije državnega sekretarja na MNZ sem se ukvarjal tudi s problemom policije in človekovih pravic. Svojega mnenja nisem spremenil. Slovenija ni država, kjer bi se na področju delovanja policije sistemsko ali množično kršile človekove pravice. V tem pogledu nismo slabši od večine evropskih držav, mnogokrat celo boljši. Spet pa menim, da glede na relativno majhnost Slovenije in ugoden varnostni položaj, na tem področju še vedno ne delujemo povsem optimalno. Mogoče so še izboljšave. Ne pristajam na dilemo človekove pravice ali učinkovitost policije, temveč učinkovitost ob spoštovanju človekovih pravic. Zato na ministrstvu začenjamo s pripravami na projekt neodvisnega zunanjega nadzora nad delom policije.