Foto: Žurnal24 Andreja Basle (Foto: Anže Petkovšek) Že več let se pri nas vrtimo okrog iste debate, da bi bilo treba vse oblike dela – avtorsko, študentsko, po pogodbah pa delo kmetov pa popoldansko pa kar je še teh "sodobnih" oblik "poceni dela" – enakomerneje obremeniti s prispevki za zdravstveno zavarovanje pa prispevki za pokojninsko blagajno pa prispevki za starševsko varstvo in brezposelnost. Inflacijo idej in izračunov, koliko milijonov dodatnih prihodkov bi to lahko prineslo, vidimo vsakič, ko v kateri od velikih blagajn zazeva strašanska luknja. A junaka, ki bi v to zmedo posegel, ni. Zagotovo zato, ker je od vseh teh inovativnih oblik cenejšega dela veliko koristi. Predvsem jih imajo delodajalci (tudi v javnem sektorju), ki pa javno nikoli ne priznajo, da so redne zaposlitve prav zato dražje. Vse manj zaposlenih mora namreč pokriti čedalje več potreb vseh državljanov.

Narobe svet. In več ko je nekih oblik poceni dela, ki ne šteje v delovno dobo ter sorazmerno ne polni zdravstvene in pokojninske blagajne, večjo jamo si na dolgi rok (recimo za čez 20, 30 let) kopljemo. Študenti s študentskim delom menda tudi "nabirajo izkušnje", a se v povprečju njihov čas študija podaljšuje. Račun za dodatno leto ali dve študija na študenta plačamo davkoplačevalci. In po novem bodo ti študentje, ki se po diplomi zdaj po tekočem traku vpisujejo na magisterij, ker ne dobijo službe, sami sebi skozi študentski status financirali še "državne štipendije". Res narobe svet. Prav je, da smo solidarni. Narobe pa, če smo slepi, da vse preveč delodajalcev te prihranke od poceni dela nalaga v davčne oaze, vile in jahte.

Komentar se nanaša na članek Najkrajšo potegnili študenti.