Foto: Boštjan Tacol Manca Borko Pred nekaj dnevi smo poročali o tem, da so tudi v Sloveniji otroci lačni. Kdor se s tem ne strinja, naj gre enkrat na Rdeči križ ali Karitas, kadar tam delijo prehrambne pakete. Že v začetku krize sem na Viču govorila s fantom, ki se je postavil v vrsto. Sicer se je strinjal, da je koruzni zdrob, ki ga dobijo v paketih in nad katerim so se nekateri prejemniki pritoževali, res malo slabši in ne prav dober, vendar je hrana in ga doma vsega pojedo.

Izidor Krivec iz Celjskih mesnin je včeraj potrdil, da je tudi prodaja mesa v zadnjih letih pri nas upadla, mesarjem ostajajo najboljši kosi, prodajajo pa se najcenejši, ki le še redko kot ostanki z miz pristanejo v smeteh.

Stiskači. Evrov pri nakupih hrane ne preštevajo več le najrevnejši, ampak tudi tisti iz sredine družbene lestvice. Napovedi so daleč od rožnatih in negativni obeti so po ocenah strokovnjakov, ki so iskali vzroke za velik upad bruto družbenega proizvoda, najbolj skrčili prav potrošnjo prebivalstva. Brezposelni ali upehani od strahu pred izgubo službe stiskajo denarnice, ker jim drugega ne preostane.

Zato si v tej klimi, ko pišemo o podražitvah, ne moremo kaj, da ne bi zahtevali, naj trgovci javno oklestijo marže, vlada zaščiti slovenskega kmeta, kakor ve in zna, slovenskim potrošnikom pa omogoči jesti. Zaradi povprečnega desetodstotnega dviga cen hrane se ne bo povišala nobena plača, posledice suše in borznih špekulacij pa bodo tako nosili le kupci. Manjka le še to, da kakšen pametnjakovič pripomni v slogu Marije Antoanete: Če nimajo za meso in kruh, naj jedo čokolado.